Tudi letos smo se odpravili plezat v Črno Goro. Bivali in plezali smo nad obmorskim mestom Dobrota zraven Kotorja. Splezali smo 6 novih smeri v dolžinah od 150m do 250m z ocenami do 4+. Vreme je bilo poletno, z stalno visoko temperaturo. Eno smer smo splezali tudi z domačinom Danilom Brajevičem. V Črni Gori smo se potepali Miha,Davo,Sonja in Bica(Angela) Mihev, Izok Jež in Alenka Jamnik.
Praznični dnevi konec aprila in v začetku maja so bili odlični, predvsem kvalitetni družinski in seveda uživantski, vendar plezalno bolj sušni. Res sva v Rotwandu in Peci v tistih dneh z Domnom pustila svoje prstne odtise, vendar otipavanje že poznane skale željo po še več (kako nenavadno, kajne 
) in po neznanih smereh le krepi. To pa se dogaja tudi z Martinino željo, saj je prišla iz Omiša čisto »naspidirana«, in ko sem ji omenila Frenkove plošče, je niti napovedi, da bo dež, niso zaustavile pri izvrševanju načrtov.
Frenkove plošče, Mrzla gora
V soboto smo prehiteli Pankracija in njegovo ohladitev in ob 9-tih že prismučali nazaj do avta iz Kölnbreinspitze. Zaradi zgodnje ure smo zgornji del smučali po skorji, ki vsaj meni ni nudila pretiranih užitkov, spodnja polovica pa fantazija.
Več pa je napisal Štehi.
Smučali Boris, Štehi, Andy in Domen
Alpinistična šola laufa.
Ob formalni pridobitvi nazivov, ki navadno odprejo par novih vrat, človek dobi tudi znanje in določeno mero samozavesti ali poguma ali predrznosti ali norosti, da skozi katera od vrat upa tudi stopiti. Ali pa izštema novo odprtino v zid, ker rinjenje z glavo skozenj pač nima učinka. Upamo, da se bodo čez čas komu od letošnjih tečajnikov alpinistične šole tudi na področju alpinizma odprla kaka nova vrata ali pa bo celo izštemal novo odprtino.
Enajst deklet in fantov je zamikalo raziskovanje zlatorogovih sten, na to pa se je treba seveda dobro pripraviti …
Težko pričakovane prvomajske praznike smo letos preživeli v Omišu. Tam sem bila prvič in lahko rečem: FANTAZIJA. Ambient je čaroben; mogočne stene, lepe smeri z zelo kompaktno skalo, pogledi na morje, reko Cetino…
Ker je večino napisala že radlška Katja, prilagam link, kjer si lahko preberete več o samem dopustu http://www.pk-martincek.net/omis
S koroških klubov se nas je nabralo kar nekaj: Katja, Nenad, Ema, Omar s familijo, Daša, Primož, Marinka, Katja, Vlado, Jakec, Maček, Maša, Dejan, Maša…
Omiš ponuja vse: dolge smeri, športno plezalne smeri, pohode, kolesarjenje, poležavanje na plaži….
Prehitro je minilo, ampak Omiš je kraj, kamor se bom še zagotovo vrnila.
Martina
Očitno je Klemen Dretnik preveč skromen fant, da bi širši javnosti razkril svoje dosežke.
Med prazniki je splezal svoj drugi 8a (Nebo nad Berlinom . Kotečnik) - 
več na strani C-TEAM-a.
ČESTITKE KLEMEN!
V drugem delu prvomajskih praznikov smo se z Greganom, Ikijem in Sašnom, v spremstvu Katje, Eve in Žanu podali v Chamonix, da poiščemo svojim nogam primerne višinske čevlje in drugo opremo, ki jo pri nas težje najdeš. Seveda, če smo že bili v evropskem alpskem raju smo pokukali tudi v hribe. Zaradi tritedenskega nenehnega dežja v dolini in sneženja v višinah ter orkanskega vetra, ki je s hitrostjo preko 100 km/h v Chamonixu podrl preko dvesto dreves in precej reklamnih in označevalnih tabel, ni bilo pričakovati razmer za resno plezanje. A vremenska napoved je pred ponovnim poslabšanjem napovedovala dva sončna dneva.
V četrtek smo se z gondolo zapeljali na Grands Montets, se s smučmi spustili na ledenik Argentier in se v hudi vročini povzpeli na Col d’ Argentiere (3552m). Sledil je spust s smučmi v smeri vzpona in ponovno navzgor do koče »Refuge d’Argentiere«, ki stoji na prekrasni razgledni točki z direktnim pogledom na stene Les Courtes, Les Droites in Aigulle Verte .
Da bi se izognili dnevni vročini smo naslednjega dne rano krenili in se namenili proti markantnemu vrhu Aiguille d ‘Argentiere (3902m), ki smo ga uzrli že prvega dne, takoj ko smo iztopili iz gondole na Grands Montets. V zgornjem delu vzpona smo prehiteli vodniško navezo, tako da nam je bilo dano deviško gaženje in plezanje do vrha, s katerega sem po daljšem času ponovno uzrl strmo steno Grandes Jorasses. Tudi tokrat je name naredila vtis, kot prvič pred leti, ko sva se z Mihijem povzpela po Avstrijski smeri na Les Courtes in sem se potem v Chamonix vrnil še dvakrat – poleti in pozimi preplezati ta »problem Alp«.
Že pri vzponu smo za 1220 višinskih metrov močno skrajšali v vodniku predviden čas, navzdol pa je šlo še mnogo hitreje.
Ponoči je vztrajno ropotanje dežja po strehi podkrepilo zadovoljstvo, da smo luknjo v vremenu dobro izkoristili.
(foto Jurij)
26. 4. 2012 sem se takoj po službi z Greganom, Ikanom, Sašnom, Matejem in Tadejem odpeljal proti Kalsu, ki je izhodišče za zimske vzpone na Grossglockner. Zaradi nujnega posega v službi je z zamudo na pot krenil tudi Jurij. Pozno zvečer je sedem parov naših turnih smuči komajda našlo prostor v množici smučarske opreme obiskovalcev koče – Studlhutte (2802m).
27.4. 2012 V zgodnjem jutru je gužva v zajtrkovalnici pokazala, da je večina obiskovalcev namenjena na Glockner. Na srečo je naša v zeleno oblečena sedemčlanska družba, za balvanom na ledeniku pustila smuči in zagazila v deviški sneg daleč stran od obleganih smučin, ki so vodile v smeri normalke. Namenili smo se v Studlgrad (SZ greben), ki nam je postregel z krasnim kombiniranim plezanjem. Hiteli smo po meji med sivim granitom in novim belim snegom na eni strani in neskončno modrino neba na drugi strani. Pod nami pa je naraščala globina vse dokler nismo prišli do najvišje točke 3798m. Sestopili smo do Adlersruh, kjer stoji na 3454m najvišja planinska postojanka v Avstriji. Popoldan smo namenili poizkušanju višinske hrane in napitkov, ponoči pa preizkusili potrpežljivost ekipe v neprijaznem, za spanje premajhnem prostoru zimske sobe za nujne primere.
28. 2012 Zadovoljni, da je noč minila smo odhiteli navzdol vse do prostora kjer so nas čakale smuči, ki so nas ponesle v dolino.
Od petka do nedelje smo zaokrožili okrog Venedigerja Read more…
27.in28.aprila 2012 sva v zelo toplem in sončnem vremenu smučala z dveh zanimivih vrhov v Karnijskih Alpah.
Prvi Rauchkofel(2460m)je v senci mogočne stene Hohe Warte nad dolino Valentintal. Tu je dva dni kasneje potekal znani Valentingletscherlauf. V petek je bilo zelo toplo že zjutraj.Smuči sva nesla pribl. tričetrt ure. Nad zgornjo planino je bilo še veliko snega in obilica plazovin.Nad sedlom Valentintorl je krajši strm žleb,nato pa se odprejo široka vršna pobočja.Okoli 10 ure je bil sneg pri spustu že precej gnil, a je kar šlo do rehidracije na koči na spodnji planini.
Zvečer sva se prestavila v stransko dolino Frohntal, kjer v zatrepu stoji Hochalpl(2384m), s katerega poteka eden lepših turnih smukov Karnijskih Alp. Dolina je izredno dolga, a lepa in samotna.Srečala sva le enega lokalca, ki je treniral za Valentinovo tekmo.Prespala sva malo pod planino Frohnalm.Zjutraj sva bila še bolj zgodaj na poti in okoli 9 ure že odsmučala po rahlo odjuženem snegu z vrha. Tudi ta dan je bilo izredno toplo vreme.
Janeta in Franc Pušnik
Rauchkofel s ceste proti Plockenpassu
Aktualni komentarji