AK Ravne

Gorges du Loup

Za poletno plezanje sem si letos izbrala 900 km oddaljeno destinacijo v Franciji, Gorges du Loup. Gorges du Loup je dolina reke Loup znana po slapovih, canyoningu in seveda – plezanju. Okoli 10 različnih sektorjev, ogromno smeri od 7a do 8a je bilo več kot dovolj za 10 dni uživancije v previsih in kapnikih.

Na pot sva se odpravila v nedeljo v zgodnjih jutranjih urah, da bi se izognila gneči ter vročini na italijanskih avtocestah. Gneče skoraj da ni bilo… a tukaj je bila vročina neizogibna, namreč moj Flio (op.p. flying clio) ne premore klime. Do okolice Nice sva prispela v dobrih osmih urah, potem pa sva se malo »lovila« in »ovinkarila« po lokalnih cestah (brez garmina!) preko mesteca Grasse do najinega cilja, Bar sur Loupa. Kampov je v tej dolini kar nekaj, vendar največ plezalcev gosti ravno ta v Bar sur Loupu (http://www.lesgorgesduloup.com/), od koder so plezališča najbolj na dosegu roke. Tistim, ki se boste kdaj morda odpravili v te kraje priporočam, da kamp predhodno rezervirate, saj je večino časa polno zaseden, zato se ti lahko zgodi, da za kakšen dan ostaneš celo brez prenočišča – kar se je skoraj zgodilo nama.

Kot je napisala na svoji spletni strani Maja (www.majavidmar.com) je večini plezalcem pri plezališčih v okolici Gorges du Loupa najbolj všeč to, da od kampa do parkirišča potrebuješ le pičlih 5 min z avtom, od koder se odpraviš peš v posamezne sektorje (do najbolj oddaljenih 20 min hoje ob reki v prijetni senčki). Edina pomanjkljivost je pomanjkanje parkirnih prostorov. Obstaja samo eno uradno parkirišče tik za tunelom, kamor lahko parkira največ 5-8 avtomobilov. Glede na število turistov pa je povsem logično, da je parkirišče skoraj ves čas polno zasedeno ne glede na čas. Zato ni nič čudnega, če se nekajkrat pelješ po ovinkasti cesti gor in dol ter prežiš nad praznimi parkirišči. Močno odsvetujem parkiranje ob cesti. V skrajni sili sem to storila tudi sama in po prihodu iz plezališča me je za brisalcem čakalo darilo za rojstni dan. Vendar sva se na policijski postaji vsekala »francoza« in jo tako zelo poceni odnesla – samo opozorilo.

Obiskala sva kar nekaj različnih sektorjev. Prvi dan sva se odpravila v Mesa Verde, prelep sektor v bližini reke, kjer se lahko po ali pred plezanjem ohladite v katerem izmed tolmunčkov. Pri prihodu v plezališče je bila najbolj razveseljiva novica, da je kljub peklenski vročini pod steno prijetno hladno, sploh kadar zapiha rahel veter. V večini sektorjev se pleza v popoldanskem času, ko je tam senca, zato tudi ni nekih problemov z vročino. Proti večeru sem plezala že celo v dolgih rokavih.

Po kratkem vplezavanju sva se odpravila v najbolj znan sektor z imenom Diverse. Sektor velja za enega izmed najbolj obiskanih v tej dolini in tudi z največjim številom težkih smeri. Žal ni pretirano lahkih smeri za ogrevanje, plezalci se ponavadi ogrevajo v prvih delih 8a-jev, ki so ocenjeni od 7b do 7c. So pa to definitivno ene izmed najlepših smeri, ki sem jih kdajkoli plezala, prava uživancija v neskončnih previsih.

Po prvi polovici najinega bivanja, sva v kampu naletela še na dva Slovenca, Celjana Gorazda in Tjašo. V naslednjih dneh smo se odpravili proti sektorjema Jurasic Park in Cayene. Pot do tja je še posebej zanimiva, saj poteka skozi tunelčke ob vodovodni cevi. Čelna svetilka je tukaj nepogrešljiva oprema. Po prvem neuspelem poskusu smo nekako le uspeli prilesti do sektorja Jurasic Park, ki pa nam ni bil preveč všeč, saj je večina smeri potekala od polovice stene naprej (torej 2. raztežaji), zato smo se preselili v 5 min oddaljeni sektor Cayene, ki je mogoče malo manj previsen kot Diverse, vendar klub temu nudi zelo lepo število odličnih smeri.

Preostale dni smo večinoma plezali v sektorjih Mesa Verde, Cayene in Diverse, vmes pa smo si malo privoščili in pobegnili na Azurno obalo. Plezala sem večinoma na pogled oz. največ 3 poskusov, smeri od 6c pa do 8a.

Po 12 dneh, ko nama je že zmanjkalo hrane, pijače, oblačil, denarja, climb on-a, moči in kože na prstih, pa sva se zopet vkrcala v Fliota z željo, da naju pripelje čim bližje domu. In komaj smo prišli domov že načrtujemo ponovni pobeg… tokrat verjetno v Grčijo. V Gorges du Loup pa se bova še zagotovo vrnila. Če ne danes pa jutri.

Lep pozdrav in veliko plezalnih avantur!

Katja

O avtorju Prikaže vse zapise

KatjaP

Dodaj komentarOddaj komentar