AK Ravne

Margalef (Španija)

Vse se je začelo v Ljubljani, ko smo se štirje plezalnih podvigov lačni plezalci, jaz, Domen, Timon in David, skupaj z odvečnimi kosi prtljage (predvsem moje, da ne bo kakšne pomote 🙂 )stlačili v Astro in se podali na 17urno pot proti Margalefu. Celo pot je brez prestanka vozil Domen, za nekaj ur smo na parkirišču zadremali le par km pred špansko mejo, ko sem kot navigatorka popolnoma iztrošila svoje baterije. Od tam nas je do Margalefa ločilo le še par sto km, ki pa so se vlekli kot jara kača.

Vmes smo se ustavili v Tarrragoni v Carrefourju, kjer smo nabavili 2 polna vozička hrane, ki smo ju na parkirišču debelo uro na vse možne načine tlačili v avto. Na koncu smo imeli večino stvari v naročju. Seveda nismo mogli mimo Decathlona iz koder smo prišli vsak s svojim novim nahrbtnikom od Quechue, ki je že skoraj obvezni kos opreme med plezalci. Od tam nas je do Margalefa ločilo le še 90 km vožnje po ovinkastih cestah, z avtom naloženim do stropa in dvema vozičkoma hrane v naročju.  Verjetno še sami ne vemo kako, a vendar nam je uspelo brez večjih težav prilesti do table Margalef. Že ob prvem pogledu na pokrajino smo spoznali, da nam tukaj smeri ne bo zmanjkalo. Vsaj za nekaj let ne. O tem se prepričaš tudi, ko v sektorjih naletiš na najbolj znana imena v plezalnem svetu: Dani Andrada, Chris Sharma, Dave Graham, Said Belhaj,…  V trenutku so nas že vse zasrbeli prsti, a najprej je bilo treba poskrbeti za nastanitev ter seveda – ne pogrešljivi vodniček. Zato smo se že takoj ob prihodu v vas ustavili v znanem Rafugiju, kjer nam je lastnik v svoji polomljeni angleščini razložil, da vodničkov nima. Na vprašanje kdaj jih dobi, je odgovoril: »Maybe tomorrow, maybe not.« Potem pa jutri ali pa nikoli? Čez nekaj dni jih je le dobil. (cena: 9e) Na koncu smo ugotovili, da še zmeraj bolje naša polomljena španščina kot njegova angleščina. 🙂  Od tam smo se odpravili proti jezeru, kjer se pod jezom nahaja free camp, ki je označen tudi v vodničku (čeprav je pri vhodu znak no camping). Beseda free ti tukaj veliko pove. Wcji so med balvani, tuš v jezeru in ena in edina pipa se uporablja za pomivanje posode, kuhanje, umivanje las, zob, nog, itd,… Kljub temu je okolica zelo lepo urejena, iz kamna so zgradili celo nekakšno kuhnjico, kjer smo se skrivali pred dežjem. Ne glede na stanje, tam nismo prav ničesar pogrešali, edina pomanjkljivost je morda pitna voda, po katero se je treba vsak dan voziti do vodnjaka v vasi.

Že takoj naslednje jutro smo se odpravili po to zaradi česar smo prišli. Lačni plezanja in novih podvigov, smo imeli v načrtu plezati tri dni zaporedoma, vendar smo že po parih preplezanih metrih ugotovili, da bo to zaradi narave plezarije (ostre luknjice, luknjice, luknjice in samo luknjice, ki so smrt za prste) nemogoče. Na koncu smo po dveh plezalnih dneh naredili pavzo.

In sedaj še k številkam. V nekaj več kot 14 dneh (plezalnih nekoliko manj) smo obiskali 5 različnih sektorjev: Can Verdures, Cava Soleilada, Raco de les Espadelles, Raco de les Tenebres in Rao de la Finestra. Za pripravo na tekmovalno sezono sem se odločila, da se bom posvetila predvsem plezanju na pogled. Tako sem preplezala okoli 50 smeri od 6c do 7c, ter v 2. poizkusu smer Kriptonita 7c+, ki je v vodničku označena kot »el primer 7c+ de Margalef«, torej prva 7c+ v Margalefu.

Ko nam je zmanjkalo moči in kože na prstih, sva se z Domnom zaradi »službenih« obveznosti odpravila proti domu, Timona in Davida pa sva spotoma odložila v Siurani, kjer sta nadaljevala svoje plezalno popotovanje.

Sedaj pa nazaj v realnost, Španija, se vidimo julija!

Lp,

Katja

Free camp

Free camp

P4170251

"kuhinja"

P4140132

jez nad campom

najbolj znani sektor "Laboratorij"

najbolj znani sektor "Laboratorij"

P4180315

Domen

IMG_4807

Photoshooting z Danijem Andrado 🙂

IMG_5195

Doctor Feelgood 8a

IMG_5206

IMG_5055

Aeroplastica 7c+

IMG_4885

La corva de la felicitat 7c

O avtorju Prikaže vse zapise

KatjaP

1 komentarOddaj komentar