AK Ravne

V središču sveta…

…vsaj kar se tiče alpinizma, turizma, preseravanja in precenjevanja svojih sposobnosti v lovu na Tisto lovoriko. Bili smo tam…v Chamonixju.

Pa če se dotaknemo najprej tiste bolj temne plati medalje. Prav grozno je, ko moreš na vsakem koraku  gledati perverzne prizore, v katerih nastopajo ljudne od blizu in daleč, veliki in majhni, mladi in stari, črni, beli, rdeči in zeleni…vsi pa pripovedujejo isto zgodbo: “danes sem bil v Snell sportu in sem si kupil novo opremo, jutri pa grem na Mt. Blanc!….čaki ej kk se že da dereza gr na čevelj???”  No večina potem, po 2 dneh in po skupaj 3h hoje ugotovi, da to mogoče le ni tako enostavno, kot izgleda na prvi pogled. Ti nato svoje apetite po osvajanju “nekoristnega sveta” (kot se temu strokovno reče) potešijo s pristopom na katerega od nižjih vrhov (v bližini gondole).

Tiste bol trenirane in vztrajne, ki zdržijo 5 dnevno sprehajalno-spoznavno-aklimatizacijsko obdobje pa zdaj čaka ultimativna preizkušnja psihofizične pripravljenosti, dvodnevna borba za…kaj že? Ja no ni važno, samo da  bodo lahko dotični osebki nato doma, na zahvalni dan ali ob kaki drugi priložnosti podobnega kova, zbranim pripovedovali herojske zgodbe. Drugo leto pa na Everest…

Pa da nebo kdo mislo, mi smo se vseeno meli ful fajn.

Prve 3 dni naše mini odprave smo Andrej, Igorček, Vojka in js prebivakirali (ker je kampiranje prepovedano) na vrhu smučišča La Flegere. Šotore smo postavili pod majhen hribček ob jezeru, 3 minute od sten v katerih smo naslednje dni nameravali plazati.

Plezanje na te območju je bilo precej domače.. plate vseh vrst, tu in ta kakšen previs itd. Večina smeri je navrtanih, po svoje čisto opravičeno, saj so gnajsne stene zelo skope z uporabimi pokami.   Mogoče temu prispeva tudi dejstvo, da nobena smer ne sledi naravnim prehodom. S tem, smo imeli na začetku kar nekaj težav.  Ampak, ko se potem po 2 dneh na to navadiš ( se spustiš na ono “pakleniško” raven razmišljanja..no če predpostavimo, da je za slepo sledenje svedrom sploh potreben kakeršenkoli miselni proces) je tudi plezanje takšnih smeri zabavno.

Gnajsne strmine

Gnajsne strmine

Ker je bila vremenska napoved za četrtek bol mokra, smo se v sredo popoldan pospravili v dolino. Tam smo se srečali  z drugo polovico ekipe in še bolj pomembno, šli smo na kosilo, v McDonalds.

Četrtek je bil bol zaspane in deževne sorte dan. Tako smo veliko spali, pasli oči po trgovinah, pili poceni (in dobro) pivo…turizem.

Tudi za naslednje dni je bila vremenska napoved bol slaba, zato smo naš načrt, da se utaborimo pod granitnimi stolpi, katerih imena se več ne spomnim, malo preuredili.

Tako sva šla v petek z Vojko, z vlakcem, na Montenvers plezat v zloglasne granitne plati, ki jih je v preteklih letih(takrat ko jebilo v njem še približno 200 višinskih metrov več ledu) obrusil ledenik Mer de glass.

Plezanje ni bilo tako strašno. Plezalke držijo, če nisi preveč izbirčen se najde tudi kak dober oprimek…skratka zabave je kar prehitro konec…potem pa spust po vrvi in gremo v drugo smer…

Vojka v zadnjih metrih smeri...z novo čelado

Vojka v zadnjih metrih smeri...z novo čelado

Kje smo že zdaj? Ja! Sobota…vreme še vedno slabo, poleg tega se je še ohladilo.. po jutranjem posvetu je padla odločitev…danes bo tapravi frikšn…gremo na balvane! Nismo ravno pretiravali v težavnosti, smo pa vseeno splezali nekaj lepih linij, pojedli malo čokolade, potem pa je ulilo..se pravi spet trgovine, pašta, pivo, McDonalds.. Igorček vam bi vrjetno še danes znal opisati kako so v Snell sportu na policah  razporejene rokavice, na kateri steni visi najnovejši model Quarkov ipd…

Skratka bil je super teden! Sicer so se nam načrti malo podrli in nam ni uspelo splezat kakšne hvalevredne smeri…kar pa samo pomeni, da bomo imeli drugo leto en izgovor več, da gremo tja še enkrat!

Janko

O avtorju Prikaže vse zapise

JanSpi

1 komentarOddaj komentar