AK Ravne

Račune je treba poravnati!

Jasno, takoj ko sem napisala naslov, je celica poskočila in butnila v lobanji tja, kjer je čelo. Auuu… Seveda jo zmeraj ko to naredi,  skušam utišati, pa se ne pusti. Bo kmalu spet začela … Gre pa za opozorilo glede nekega drugega neporavnanega računa, tega izpred nekaj let, o katerem lahko preberete v nadaljevanju, sem poravnala včeraj.

Stena

Prvi padec v hribih (in nočem drugega!) sem si privoščila v Peci. S Činksom sva šla plezat Koroško smer in kot popolnoma suverena in sama sebe polna samozavestna tečajnica sem plezala naprej in (se mi zdi) izpulila oprimek v previsu in poletela. Kako daleč, ne vem več (najbrž tudi takrat nisem vedela), kakih fizičnih ran ali poškodb pa tudi nisem dobila; sem še vedno brez izstopajočih vidnih brazgotin. Nekako logično pa je, da taka doživetja pustijo kaj v glavi (pustimo iskrenega občudovanja vredne one, ki s takimi poleti opravijo s postrani nasmeškom ali s sočno kletvico). Poleg nove vrste strahu mi je v glavi torej ostal neporavnan račun.

Vstop v Koroško (Teja in Franc)

Nedelja je bila umita, ko smo prispeli do stene. Franc je točno vedel, v kaj se spušča, kar se tiče same smeri, je pa morda imel malce treme, ker se je na njegovo vrv navezala mladenka, alpinistična tečajnica, sicer na vseh možnih področjih, povezanih z naravo oz. hribi, aktivna Teja. Z Marinko sva se po malem afnali, ker nama ni bilo treba iskat smeri, saj sva bili navezi F&T dobesedno za petami, sama pa sem z afnanjem celici preprečevala, da bi privoščljivo obujala spomine na polet in me morebiti celo prepričala, da stereotip, da se zločinec (žrtev tudi!) vrača na kraj zločina, ne drži.

Vstop se mi je še zdel znan, mogoče tudi zato, ker sva se lani zaradi vlage ravno s Francem obrnila pod njim, vse ostalo pa mi je bilo tuje. Ali sva s Činksom lezla drugje ali pa se zares nisem spomnila ničesar!? Edino o zadnjem raztežaju ni dvoma – s Činksom nisva plezala tam.

Marinka (slišite vriskanje?)

Saj poznate Peco in Koroško smer – skala je lepa, bela, ponekod zelo krušljiva, najdeš kar nekaj klinov, glede na obstoječe skice pa nisi povsem prepričan, ali plezaš prav. Je pa čudovito! Tisti previs pod vrhom, za katerega pa tudi Franc ni prepričan, da spada v omenjeno smer, pa … Če ne zmoreš narediti skoraj “špage”, morajo pa bicepsi in še kateri -cepsi krepko delati tisti trenutek. Pustimo spet ob strani one, ki delajo vzgibe na enem prstu, al …

Kralj Matjaž nas ma rad

V Kocki smo na klasičen način (njamsi) krasen dan zaključili Franc, Marinka, Teja in Marta.

Gozdna

O avtorju Prikaže vse zapise

Gozdna

2 komentarjevOddaj komentar