AK Ravne

“Trad” Cerknica

Težko rečem, koliko let se že Korošci tradicionalno vsako jesen zbiramo pod enim od kozolcev v Cerknici, zadnja leta pod Marjanovim (Manjana je v resnici Marjan, če morda še kdo od bralcev te spletne strani ne ve), vsekakor pa gre za tradicionalno srečanje, katerega osrednji del je navadno kolesarjenje.

Obilno in kalorično prehranjevanje navsezgodaj

Letošnje jesensko druženje se je začelo s predstavitvijo knjige notranjskega Korošca Milana Vošanka – bolj nam je znan kot Činks. V petek zvečer (8. 10.) smo se zares komaj vsi stlačili v dvorano kulturnega doma, kjer smo prisostvovali zares dobri predstavitvi oz. programu. Gora je kakor ženska je pomenljiv naslov, s katerim Činks že takoj da vedeti, s čim bo zaposlil bralca …

Piknik, ki je sledil pod Manjanovim kozolcem, je pospremilo potopisno predavanje z diapozitivi (stara šola – uh, a že? – Power Point predstavitev pravzaprav). Fižola se je potrudil za tiste, ki še niso slišali in videli, kaj vse ponuja Afrika – hribe, sneg, blato, gorile …

Nekje na poti na Slavnik

Nobelove nagrade se preredko podeljujejo – kot je že Šifrer enkrat zapel, da bi jo dal tistemu, ki je izumil dudo – tele tople spalne vreče so absolutno nekaj, za kar bi se morala podeliti ena od omenjenih Nobelovih. No, res pa je tudi, da je Manjana perfektno zrihtal kozolec, kar vsekakor zelo pomaga pr vzdrževanju telesne temperature med spanjem.

Trije ta najbolj divji

Hladno jutro z vetrom ob Cerkniškem jezeru se je prevesilo v toplo dopoldne na Primorskem. Zapeljali smo se namreč v Kozino, tam zajahali kolesa in po nekaj vmesnih postankih čez par ur  stopili z njih spet v Kozini. Glavna vmesna postaja – lahko bi rekli tudi cilj – je bil vrh Slavnika. Kljub temu da je bila pot krajša od one prejšnjič nad Trbonjami, se mi je zdela malce bolj naporna. Pa me je kar sram, ker naši najstarejši trije (divjaki koroški) so dobesedno zdrveli navzgor, o tem, kako sem jih komaj dohajala (vse po vrsti) navzdol, pa raje ne razpravljam. No, sebi v tolažbo moram priznati, da sem začela s kolesarjenjem šele prejšnji teden (takrat z Ludvikovim službenim, zdaj pa že s svojim kolesom – Kalči, hvala!).

In dva najmlajša (s starši in Manjano)

Jebemomast!

Notranjsko-koroško srečanje pa se tudi širi, postalo je namreč še ljubljansko. Zdaj bi morala napisati še, kdo vse je bil ta konec tedna na tem srečanju, pa pravzaprav ne morem, ker vseh sploh ne poznam … Morda vsaj kolesarje omenim: Manjana, Miha, Davo (Bica se je medtem po svoje zabavala v Cerknici), trije divji Mežičani (Peter, Andrej in … hmmm), Sonja in Iztok (imata ful lepe bicikle!), Marinka, Stanka in Bačko (lep moški), Fižola, Janeta, Buto z družino, Marko in jaz.  Seveda je tisti dan na Slavnik gonilo še več ljudi, ampak tistih pa zares ne poznam, al!

Evo nas na vrhu

Manjana (Marjan Turšič), vsakoletni gostitelj vedno večje množice

Besedilo: Gozdna, foto: Marinka in Miha

O avtorju Prikaže vse zapise

Gozdna