AK Ravne

Bik

Bili so časi, ko sem v hribovsko beležnico zapisoval zaznamke in kratke zapise in mi je kljub temu zmanjkovalo prostora. Sledila so leta, ko je beležnica samevala v kupu druge gorniške literature. V zadnjem obdobju ponovno občasno beležnico vzamem v roke, pišem daljše zapise, a se ni bati, da bo zmanjkalo prostora.  Zadnji  je zapis o   ne ravno pomladanskem plezanju (12.3.2011).

Potem, ko sem si na Greganovo pobudo izposodil ledno orodje in sva skupaj v krasnem vremenu uživala v smeri Trojka v Dolgem hrbtu sem se odločil, da si to čudo tehnološkega napredka nabavim tudi sam. Štirinajst dni, nekaj logističnih problemov, zajeten kupček eurov in postal sem lastnik Quarkov in avtomatskih derez. Seveda sem nestrpno želel orodje preizkusiti v pravem hribovskem okolju, dokler je še v garanciji, da vidim če z uporabo le tega človeški faktor res ni več pomemben.

V torek me pokliče Grega: »Jutri ali pa nič, za letos bo konc, topla fronta prihaja.« S sekretarko Polono si razbijava glavo, kako množico sestankov in obiskov prestaviti in mi sprostiti en sam dan, a ne gre. Poklapano se vdam. Polona, ki  naše strasti malo pozna saj  njen oče kljub letom še vedno pleza in v gorske lepote uvaja mlade tečajnice, me potolaži: » Nič ne de direktor, saj to ni pokvarljiva roba, bo pa za drugo zimo.«

V petek zvečer, ravno si oblačim najlepši gvant, saj imamo prireditev za jubilante Metala in Serpe, me pokliče Grega: »Z Zormanom greva plezat Zimsko zajedo Jubiljene smeri v Dolgi hrbet. Če bo vse po sreči bo ponoči še minus, a greta z Flisom zraven?« Brez da bi počakal moj odgovor, še doda:« Pa da se ne boš tk fejst obleko ko zadnjič, čez dan bo že vroče.«

Zjutraj pri žičnici kaže termometer minus tri stopinje Celzija. Super! Z Matejem se nameniva v Bika. Sledi nama še ena naveza. Kljub temu, da sva oblečena bolj spomladansko se potiva do vstopa in tudi prvih tristo metrov smeri, ki vodi po lahkem svetu smeri Kemperle – Murovec. Nato pa se stena postavi pokonci. Matej pleza prvi navpični skok, ko se nenadoma čezenj vsuje plaz. Čez nekaj časa se vsuje še eden, pa še eden in ko sem na vrsti jaz, že nepretrgoma teče ledena reka. Noro, saj sploh ne morem dvigniti glave, ledeni prah ovira dihanje in se nesramno vsiplje za vrat. Orkanski veter, ki se je razdivjal čez grebene Dolgega hrbta pometa snežišča visoko v steni in trumoma pošilja pošiljke proti dolini. Na vrhu raztežaja sem podoben ledeni kocki. Naveza za nama je bila opremljena s toplimi puhovkami, podkapami, … pa se je vseeno odločila za sestop. Midva pa se vztrajno prebijava  po žlebovih in razgibanem svetu proti zgornjemu delu stene. Čeprav ves čas delava, se ne morem ogreti. Mišice so mrzle, toge in gibi okorni.

S pridobljeno višino moč snežnih plazov popusti, okrepi pa se divjanje vetra, ki grozi, da odpihne vse, kar ni zraslo s steno. Matej pleza raztežaj po tankem ledu na steni in snežnih gobah, ki mestoma krasijo prehod. Vanje spretno zavija vijake. Na konicah cepinov in derez se stiska k steni in med sunki vetra izbira pravi trenutek, da se izboči in zamahne s cepinom. Nerodno stiskam na sprožilec fotoaparata, rokavice so zmrznile in prsti v njih otrpnili.

Plezam prečko proti desni. Vrv se izteka. Veter hrumi in naznanja, da sem že tik po grebenom. Skozi skalno škrbino pogledam na južno stran gore. S pričakovanjem, da bo tam manj vetra ni nič. Kaj bi to. Tu je sidrišče za spust ob vrvi, spodaj pa položna južna pobočja.

Zjutraj smo avto pustili na severni strani gore, saj smo nameravali sestopiti nazaj po poti preko Dolgega hrbta, do Češke koče in našega izhodišča ture. Že nekaj raztežajev pod vrhom, pa sva z Matejem odločila, da sestopiva na drugo, lažjo stran do bivaka na Podih, Cojzove koče in do kmeta Suhadolnika v dolini. Podobno sta se odločila tudi Grega in Tadej, ki sta v njunem slogu hitro preplezala steno (mislim, da jima je pomagal vzgonski veter), le da sta se od Cojzove koče oddrsala v Kamniško Bistrico. Naša velika rešiteljica, dobrotnica pa je bila Tadejeva Simona, ki je z avtom najprej pobrala Gregana in Tadeja, nato pa so skupaj prišli pričakat še naju z Matejem.

Moča okoli avta je pokazala, da se vremenoslovci niso veliko zmotili. V dolini pomlad res že prihaja. Kar naj, orodje sem preizkusil. Je super, a vseeno ima človeški faktor še vedno največji pomen. Orodje vseeno ne bom reklamiral.

Če odmislimo vreme, ki smo ga ujeli je Bik krasna tisoč metrov dolga ledna smer. Z izjemo položnih snežišč s prehodi v spodnjih tristo metrih, ponudi zelo lepo kompleksno in razgibano plezanje. Res čudno, da je bila prvič preplezana šele letos.

Andrej Gradišnik

[nggallery id=57]

O avtorju Prikaže vse zapise

Andrej Gradisnik

3 komentarjevOddaj komentar