AK Ravne

Sardinija je otok sonca, peščenih plaž, urejene turistične ponudbe, kristalno čistega morja in neštetih urejenih plezališč s čvrsto skalo v pravljičnem okolju. Skratka, idealno za zadovoljitev vseh interesov dopustovanja naše družine. Kljub temu, da poletje ni najprimernejše obdobje za plezanje tod, pa se vendar najdejo senčne lege, oblačni dnevi, ali pa preprosto kombiniraš ohladitev v morju – plezanje – ohladitev …. še posebno, če si prišel uživat in ne posegaš po smereh z najmanjšimi grifi, kajti smeri ob vodi so v tem obdobju “spolzke”. Vsekakor pa se za vsakega nekaj najde. Samo v okolici Cala Gonone – območje Dorgali, kjer smo dopustovali, lahko izbiraš med 23 plezališči s skupno 800 navrtanimi smermi različnih težavnosti. Da razsežnosti celega otoka sploh ne omenim. Sem dolgo razmišljal in iskal besede s katerimi bi opisal vtise s plezanj, a sem ugotovil, da je moj besedni zaklad preskromen. Več lahko prikažejo priložene fotografije. Še bolje pa je, če greš poskusit sam.

[Show as slideshow]

[View with PicLens]

12►

Letošnja poletna lokacija – Ceuse, francoska meka športnega plezanja. Plezališče, ogromen kos skale, ki se razprostira od leve proti desni v obliki “krone”, se nahaja na nadmorski višini cca. 1800m. Hladen zrak in veter omogočata idelne razmere za plezanje v poletnem času, ko večina plezalcev, ki plezajo težje smeri, beži pred vročino. Plezlišče ponuja okoli 350 raznolikih smeri od 5a do 9a+ (9a+ slavna Realization ameriške plezalne zvezde Chrisa Sharme), in je primerno za vse, tudi za tiste, ki samo varujete, saj boste uživali v prelepem razgledu in svoj “trening” opravili že pri dostopu, ki je nekoliko neobičajen za športno plezalna plezališča – iz campa do stene boste potrebovali okoli 1h 15min. Izbira plezališča je idealna tudi za tiste, ki se pogosto soočate s strahom pred padcem – garantiram vam, da boste ves strah pustili v Ceusu .
Camp je na vznožju hriba pod plezališčem, nekoliko oddljen od bližnjih naselij in mesta Gap. Tukaj boste srečali plezalcev iz celega sveta, ki v campu preživijo tudi po več mesecev. Neplezalcev tukaj ni.
Z Domnom sva v Ceusu preživela slaba 2 tedna, prvi dan sva se na poti ustavila tudi v Brianconu. Nekaj smole sva tukaj imela z vremenom, večkrat nam je plezanje preprečil dež (plezanje v dežju je tukaj praktično nemogoče, že zaradi dostopa), tudi temperature so bile precej nizke – sama sem večino časa preživela v puhovki. Suhe dni sva izkoristila za plezanje, mokre pa za ogled etap Toura.

Smeri v Ceusu so nekoliko težje kot v drugih plezališčih (nekatere tudi bolj po “francosko” navrtane ), saj se tu kalijo najboljši plezalci sveta. Preplezala sem 40 smeri, večino 7a do 7c+.

Naj jih omenim le nekaj:
Briancon:
Mere a glo con 7c
Solstis d’hiver 7c

Ceuse:
Mirage 7c+
Berlin 7c
Hyper Mickey 7c
Blanches Fesses 7c
Vagabond d’occident 7c

V primeru, da želite več informacij, ker bi se tja odpravili tudi sami, vam z veseljem svetujem. Prodajam tudi popolnoma nov vodniček za plezališča v okolici Briancona za polovično ceno 15e.

Lep plezalni pozdrav in čim več sonca,
Katja (Five Ten)

Ekipa Turnihriti brez dil na Glocknerju. Read more…

Pa je pod streho – še en tabor namreč. Blo nas je za tri avte in uresničili smo načrtovano. Primli skalo, delali vozle, varovališča, trenirali reševanje in predvsem plezali – kolikor je vreme dopuščalo. In pustilo je par uric v soboto popoldan in par uric v nedeljo dopoldan. Dovolj da smo se razmigali.

Lučki Dedec

Read more…

Včeraj me je pot po malo daljši pavzi ponovno zanesla v Toplo, kjer je Gregor čisto spontano organiziral pravi mali tabor AK Ravne.  Ker sem vedel, da bi sigurno kaj dobrega za videt in da z mojim plezalnim znanjem v Topli nimam kaj preveč za praskat, sem s sabo vzel tudi fotoaparat.

Že takoj ob prihodu v plezališče se je ta odločitev izkazala za pravilno. Gregor je namreč študiral nek projekt (o tem najbolje da kaj več pove sam). Lepa linija, speljana čez atraktiven previs… To je to. Skupaj sva se odločila za najprimernejše mesto za fotografirat. Ker v bljižini projekta ni bilo kakšne smeri ki bi jo lahko zlezel sam, mi je štrik vpel Gregor . Nato sem se po štriku potegnil do vrha in slikanje se je lahko začelo.

Read more…

Vsi kandidati za tabor na Korošici ta vikend vabljeni k Lečniku v četrtek ob 20.00, da se dogovorimo glede tabora.

Soboto in nedeljo, ko je v dolini puhtela vročina od vročega asfalt, smo plezali v odličnih razmerah severne stene Raduhe. Tanja, Rok, Fižola, Vinko, Branč, Dani, Kosi, Jan, jaz in mogoče še kdo smo užili v hladu severne stene Male in Srednje Raduhe. Preplezali smo Kamin pri Durcah, Steber Male Raduhe, ZZ,  Študentsko, Zagorčevo, Plate, Lojzov Kamin, Palčka, Blagajniško in še nekaj neznanih. Za drvarnico smo imeli piknik s “pasjo radostjo” in pirčkom, tako da nam je bilo res lepo. Raduha vabi. Pridite in plezajte še vi.

Andrej Špiler

Stena Male Raduhe v popoldanskem soncu

Read more…

Štajerska Rinka

Da gremo vedno znova, namreč. Da si želimo še in še in več in spet.

Če govorim zase: tista intenzivnost doživetja, ki jo začutim šele čez čas? Navadno naslednji dan, ko me telo opozori, da ni vajeno, ko imam navdih in voljo do dela in ko me podoživljanje doživetega prav nič ne ovira pri tem, kar počnem …

Read more…

V petek zvečer, 8.7.2011 se je pričela tokrat že 9. mednarodna tekma za pokal Pece, v Šmihelu nad Pliberkom (AUT), na kateri vsako leto sodeluje preko 250 mladih tekmovalcev. Letošnje tekme so se udeležili tekmovalci iz 14 držav in tudi Slovenci niso manjkali. 16 slovenskih tekmovalcev iz Kamnika, Mozirja, Ljubljane, Vipave in Raven se je pomerilo v vseh treh disciplinah. V petek zvečer so potekale kvalifikacije v hitrosti, v soboto in nedeljo pa tekmovanje v težavnosti in balvanih. Read more…

Sonce je že visoko, ko se približujeva vznožju S Triglavske stene. Vidiva številne naveze, ki so že visoko v steni. Vstop Prusikove je skupen s Skalaško in še nekaterimi drugimi smermi, v katerih je živahno. Na to naju opozorijo projektili, ki iz velike višine nepričakovano udarijo zelo blizu. Nenavezana hitiva po gredinah v desno. Zaplezava se na stolp čudno naloženih, majavih blokov. Da se spraviva nazaj dol morava razviti vrv.

Precej visoko v steni dohitiva Mariborsko – Celjsko navezo. Kljub temu, da sta zelo simpatična, pa je »druženje« z njima precej nevarno. V podrtem svetu se najprej midva počutiva kot na fronti, ko pa ju prehitiva padajoče kamenje ogroža njiju. Plezamo sicer skrajno previdno, a kaj, ko je vse naloženo in že bolj oster pogled sproži kanonado …

Na škrbini, kjer Prusikova smer prvič doseže zahodni raz Centralnega stebra, se odpre veličasten pogled na mogočno ostenje Sfinge. Od tu je pogled na strehe in previse, ki so zloženi tako, da asociirajo na obraz, najlepši. Naju z Graganom bolj kot na skrivnostno Sfingo spominja na avbetnega deda z velikim nosom. Pod nama je Amfiteater za Sfingo v katerem je še sneg. Tu dol, do vznožja stene v steni se je potrebno spustiti, če želiš odkrivati skrivnosti Sfinge. Ni nama, da bi lovila zamudo, ki sva jo pridelala zjutraj, zato zaplezava naprej proti vrhu. Grega je vso kondicijsko turo (V/IV+, 1000m) opravil s tenis copati na nogah.

Na prostrani skalnati uravnavi Plamenic srečava mladega kozla, ki nama dobrodušno pozira. Mnogo nižje, ob potoku pod melišči, pa srečava stara gorska kozla, alpinistični legendi – Frančka Kneza in Janeza Skoka, ki sta v skrajno desnem delu stene preplezala novo smer. Sivi panterji se ne dajo!

[Show as slideshow]

[View with PicLens]