AK Ravne

Via Bolfenk (Bellevue SG – Bellevue MB)

Dvanajst let od zadnjega “dalšega” gozdnega laufa, šest let od zloma kolka, slab teden po sojenju na veteranski tekmi Mastn Grif v Črni… Leta neusmiljeno bežijo, levi zglob je boljši kot kdajkoli pred nesrečnim padcem na Nadiži, pa česa podobnega, kot smo videli prejšni teden na tekmi v Črni, tudi ne vidiš dvakrat v življenju… “Zdaj ali nikoli!!!” sem si rekel sredi tedna, ko je bila napoved za Pohorje že kolikor toliko znana.

[singlepic id=2068 w=800 h=600 float=]

Pa smo šli. Zjutraj najprej gladko ignorirava budilko in podaljšava sobotni spanec tja nekje do šeste. Nekaj minut jutranje panike, kofi  in že drviva proti izhodišču mojega tokratnega experimenta. Melita me odloži pred bivšim neslavno propadajočim hotelom Bellevue v Slovenj Gradcu okrog 6:45. Poljub v slovo, slušalke na glavo, dvakrat fajn prdnem in zalaufam v “neznano”. Poti čez Pohorje sem se lotil solo, na pogled in v stilu “fast and light”, brez podpore kočurin ob trasi.

“Slovenska planinska pot je najstarejša in najbolj raznolika vezna planinska pot v Sloveniji, ki vas v dolžini 500 kilometrov popelje iz Maribora vse do slovenske obale, v Ankaran. Pot označuje številka 1 ob rdeče-beli planinski markaciji. Uvodni del Slovenske planinske poti, ki vodi čez prostranstva Pohorja…” so zapisali ob mapi objavljeni na spletni strani wandermap.net.

“V družbi oznak Slovenske planinske poti (SPP), ki jo označuje številka 1 ob markaciji, se napotimo mimo cerkve sv. Bolfenka na Mariborski razglednik, 1147 m, in nato na Areh. Čez Žigartov vrh, 1346, pridemo do Bajgota, od koder se vzpnemo pod Klopni vrh in nadaljujemo proti Rogli, 1517 m, kjer se na plečatem vrhu z razglednega stolpa razgledamo po širni gozdni okolici. Nadaljujemo mimo slikovitih Lovrenških jezer, čez Ribniških vrh, 1537 m, in Črni vrh, 1543 m, na Veliko Kopo, 1542 m, in Malo Kapo, 1524 m. Čez Kremžarjev vrh, 1164 m, sestopimo v Slovenj Gradec.”  pa je opis poti čez Pohorje na strani maribor-pohorje.si. Edini resen in korekten opis poti, ki sem ga našel na netu. Kratko in jedrnato! Sam sem scal proti vetru in pot štartal kontra. Več višinskih za ogrevanje in brez “čitanja” že v samem štartu z gondolo. Verjetno mi je bilo tega treba…Pa ja!

Pot sem prehodil oz. zlaufal v polovici dneva. 12 ur je skupni čas za cca. 64 km in 2.000 višincev. Pot bi bila nekolik0 krajša in točno dve uri hitreje osvobojena, če pred Ruško kočo (Areh) ne bi po smeri SPP vprašal najbolj opremljenega “karirastega” prijatelja, ki me je suvereno poslal v smeri Slovenske Bistrice. Verjetno je bil v planinca oblečen Bolfenk…

Ko pocelijo od žuljev odprti podplati, pa se zopet vidimo na domači gori. “Dirka” po Uršlji se nadaljuje. Pred dobrim mesecem sem med nekaj znancev vrgel kost, ki sem jo že čez slabe tri dni dobil nazaj, direkt v hrbet! Kost je obležala sredi sobe in veselo vabi, da ugriznem.

Ostanite v cvetju in predvsem po pameti!!!

[singlepic id=2069 w=320 h=240 float=]

Foto: arhiv Šiljo; Doha 2009

O avtorju Prikaže vse zapise

Šiljo

4 komentarjevOddaj komentar

  • Stari ti si nor. Zdaj ko sva se porihtava , ti kolk jst prst jo pa morma kam skup mahnit. LP Vezi

  • Z to zgodbo si mi prebudil spomine na ta isto pot ,ki sem jo prehodil pred dvajset ali celo več leti.Takrat sem si jo še podaljšal.Z jutranjim vlakom iz Maribora do Dravograda,kamor je prispel okoli sedme.Takoj za postajo se začne Šisernikova spominska pot,ki pripelje na Kremžarico ,potem pa enako naprej kot ti.Zvečer ob destih sem bil na spodnji postaji vzpenjače(peš v dolino) pa na zadnji avtobus v mesto.Še več podobnih podvigov ti želim,pa Veziju tudi…
    pozdrav Davorin

  • Me veseli Davorin, da se najde še kak sotrpin oz. uživač na dolge proge.

    Ja tudi sam sem imel nekoliko bolj zlobne načrte… Pa me je večer pred odhodom prizemljila misel na mojo dvanajstletno odsotnost na “lauf” sceni. Prvotni načrt je bil štart v Bukovju (Šisernikova pot) in z kar se da največjo rezervo do Jazz klub-a Satchmo na en velik Guinness. Potem pa pred nočjo do Sv. Urbana… naprej ti je verjetno vse jasno. 24 urni krog! Če ima “stari” Šisernik svojo spominsko pot od Dravograda pa do Kremžarce, jo bo naš Rok imel čez celo dolino in nazaj. Šiso extension! Mimo vsaj dveh njegovih boulderaških spotov.

    Neutrjenost in nepoznavanje terena sta mi že okrog Klopnega vrha prvič pokazala zobe. Do tja je šlo vse po ultraških normah, le da sem sam skozi celo pot tovoril do 6 kilogramov robe na hrbtu. Na kočo na Klopnem vrhu sem priletel že nekaj minut pred eno. Prva moja pavza in čas za kontrolo podvozja. Po zavarovalniških normativih bi bila ocenjena “totalka”. Pete že rahlo olupljene, gležen leve noge otečen, odrgnine… Tako sem se osredotočil samo še na vmesni cilj. Pivo v Jazz-u! To mi je bilo jasno da MORAM. V življenju sem do sedaj obračal samo na faksu. In to zelo velikokrat! Tega nisem želel ponoviti pri teh letih.

    Ja, s prvim delom poti sva se kljub penalu cca. 8 km. proti Bistrici več kot uspešno spoznala. Tako je bila pot dolga verjetno čez 70 km! Čas desetih ur, če odštejem tisto Bolfenkovo dvourno zanko, tudi ni od muh. To mi je postalo jasno šele včeraj, ko sem preverjal na netu čase ultrašev. Natrenirani in uigrani kaveljci/teami letijo brez nahrbtnika to traso povprečno 8 ur.

    Davorin zgodba še zdaleč ni končana. Mislim, da se je šele dobro začela!

    Tudi tebi Lep Pozdrav in čim pametnejši korak 😉

  • Šiljo, vsa ta leta si skrival ta potencial v sebi, pa nič nisi povedo.
    Ja tudi tebi – kapo dow.