AK Ravne

Pred tridesetimi leti prvi in v nedeljo zadnji (a ne poslednji) vzpon sem opravil z Branetom.

[singlepic id=2236 w=320 h=240 float=left] Od četrtka do nedelje je številčna ekipa AK Ravne dopolnjena z ekipo AK Črna opravila precej dobrih vzponov v Paklenici.  Zame pa je bila to prilika, da se po skoraj treh desetletjih navežem na vrv z Branetom…

[singlepic id=2237 w=320 h=240 float=right]Bil  sem že gimnazijec ko sem v svoj plezalni dnevnik, ki je za polnih 12 let postal moj neločljivi spremljevalec, zapisal prvi vzpon.  Opravil sem ga kot se za čistokrvnega Korošca, rojenega mami iz Pomurja in očetu iz Savinjske, spodobi, kje drugje kot v Raduhi.  Na plezanje v Kaminu pri Durcah ali Originalno pa nimam nič kaj lepega spomina. Visoki Vojko in sloki Vezi sta me vzela na sredo, tako da sem več časa kakor plezanju posvetil pomikanju nadležnega Prusikovega vozla s katerim me je pomožna vrvica povezovala z glavno vrvjo. Spomnim se kako sem zatlačen v skalno ožino  s prevelikimi Alpininimi gojzarji praskal po skalni ploskvi. Drugega se ne spominjam.  Dobro pa vem, da sem se še mnogo let pozneje  na daleč izogibal temu kaminu, pa tudi sicer kaminov dolgo nisem vzel za svoje. Kljub nič kaj veličastnemu in nič  v nebo vpijočemu prvemu doživetju pa sem vstopil v skrivnostni svet alpinizma. Začetki so bili spontani, povezani z okoljem v katerem sem živel, vrednotami, ki sem jih sprejemal in družbo, ki me je potegnila noter.

Prvi moj pravi soplezalec je bil Brane, za prijatelje pogosto kar Vezi. Poznala sva se še od prej, ne vem točno ali je bilo poznanstvo direktno ali posredno vezano na planinsko šolo? To niti ni pomembno, pomembneje je da je Brane, čeravno leto mlajši od mene, malo pred mano začel zahajati na alpinistični odsek. On je tudi postal moj prvi stik z odsekom. Danes zrel in odgovoren možak, je bil v najbolj norih letih uporniški in samosvoj. »Ne poslušaj tastarih, samo pametujejo in komandirajo, postma jih in grema po svoje.«   In sva šla, kot dva pastirčka obuta v mnogo prevelike škornje,  ki sta zapustila domač travnik, dogodivščinam naproti. Brane veliki učitelj in jaz učenec, željan novega znanja. Po načelu kar ne ubija krepi sva nabirala izkušnje, od prvega letnega padca do zimskega padca, plezanja prvenstvene variante z enim kladivom in dvema klinoma, …

  Noro neodgovorno sva mlečnozoba junaka takrat ravnala, puberteta naju je na svojevrsten način premetavala, imeli sva se lepo nezavedajoč se nevarnosti, ki sva jo pogosto sama povzročala, a več kot pameti sva imela  sreče.  Dobri angeli so naju spremljali in prav je tako saj sva bila le radovedna in razposajena, nikoli pa objestna ali zlonamerna.

Po dveh letih skupnih dogodivščin so se najina alpinistična pota razšla. Brane se je zavezal prostemu plezanju in rezal ledino na koroškem. Svoje izkušnje je prenesel na sinova od katerih je Grega tudi na tokratnem taboru pokazal, da je izredno perspektiv plezalec za dolge skalne smeri ob tem ko je tudi državni reprezentant. Za razliko od Braneta pa je mene pot vodila v visoke gore, prvenstvene letne in zimske smeri …

Kar osemindvajset let je minulo odkar sva bila zadnjič povezana na skupno vrv. Na tokratnem taboru pa sva načrtovala skupno turo za zadnji dan. Zaradi razbolelih odtiskov na Branetovih nogah sva se odločila za smer Nosorog, ki jo Brane zmore tudi v športnih copatih. In ker je v taboru pozabil še plezalni pas se je navezal kar na vrv, da je vse še bolj spominjalo na plezanje izpred trideset let. Le tretjega visokega soplezalca Vojkona je zamenjala visoka soplezalka Martina. Če odmislimo nekaj dodatnih kilogramov, ki si jih je z leti nabral, in očal, ki pa jih je  moral sneti, ker mu je steklo ravno med foto poziranjem ven padlo, se Brane ni kaj dosti spremenil. Jezik mu še vedno teče, da smo se ob prijetnem plezanju zabavali in smejali. In ker se je tudi Martina izkazala za prijetno družbo sva z Branetom sklenila, da jo čez trideset let ob šestdesetletnici mojega prvega vzpona zopet vzameva na jubilejno turo.

[nggallery id=93]

O avtorju Prikaže vse zapise

Andrej Gradisnik

5 komentarjevOddaj komentar

  • Hvala, da sta me vzela zraven v navezo. Mi je blo v čast plezat zraven dveh ˝legend˝.

  • ob vajini 60 letnici bo sigurno večja gužva v smeri – klubski snemalec, Ravenska kabelska, RTV Slovenija, Eurosport, History Channel…

    Čestitke in še veliko varnih vzponov.

  • @Martina – ko pojdeš z nama ob najini 60 letnici boš pa že tudi ti “legenda”.

    @Domen – Hvala za lepe želje. Dobro, da nisi omenil maskerja, ker bi lahko bil Brane užaljen, pravi namreč da je naravno tako lep da ga ni, ga ne in ga ne bo nikoli potreboval.
    Vsi, ki si želite v živo ogledati vzpon ob 60 letnici pa veselo na trening, da ne boste res lahko samo še preko medijev na kavču priklopljeni na TV prenos …

  • Čestitke obema. Kaj pa če bi naredila vzpon ob 50 letnici. Lep jubilej. Pa še ta “stari” bi lahko
    bili v živo zraven. Andrej, lepo ti teče beseda. Ali lahko do jubileja pričakujemo kakšno knjigo?

  • Drejčnovo pisanje oz. tipkanje me je ganilo. Res sva bila ta prava kresa, pa sva preživela in se fajn imela. Seveda vsak v svoji disciplini, kot se temu danes rado reče.Kar se tiče tastarih, ki so pametovali in komandirali, vsaka jim čast. Roko v ogenj za njih, tudi sam jim postajam zmeraj bolj podoben. Pa stem ni nič narobe, saj jim oziroma nam v očeh še zmeraj tli tista ta prava iskrica-ki vsako našo dejavnost spremeni v nekaj lepega. Moje vodilo je bilo in je še zmeraj” Mejmo se fajn”,saj na koncu šteje samo to. .LP Vezi