AK Ravne

Dry tooling v ZZ na božično nedeljo.

[singlepic id=2621 w=320 h=240 float=left]Na božič se ne vstaja ravno zgodaj. Ura je že enajst, ko Grega zapleza prve metre v ZZ. Veter brije na vso moč. Še dobro, da sva s sabo vzela puhovke. Daša, Marinka in Primož, ki so nama prijazno zgazili pot do pod stene se že vračajo. Časovna stiska, veter in pršič so jih odvrnili od nadaljevanja vzpona proti vrhu Raduhe.

V smeri, ki poleti s plezalniki na nogah predstavlja lahkotno poplezavanje, je z derezami na nogah in lednim orodjem v rokah potrebno vsak meter prigarati. Ima me, da bi snel dereze in cepine zataknil za pas. Vibram podplati se bi na kopni skali gotovo bolje obnesli od konic derez. In če bi dobro razčlenjeno skalo zagrabil z rokami, namesto da zatikam okle orodij, se bi počutil mnogo bolj varno. A kaj ko menda to ni to, oziroma tisto ni to in če sva rekla, da bova naredila to ne moreva početi tistega. Tako v krču stiskam zavita ratišča orodij kot da bi hladno kovino želel pomolsti. Kovina se ne da, sem pa uspel iz prstov iztisniti vso kri. Sedaj pa nohta…

[singlepic id=2620 w=320 h=240 float=left]Zmrznjeni šopi trave v srednjem delu drugega raztežaja in zdrave razpoke v katere se orodje dobro zagozdi nekoliko višje ponudijo nekaj užitka . Sprostim se. Pravzaprav vse skupaj niti ni tako napačno…

Kam vse gremo ljudje iskat užitke! Če pa je feeling po uspešnem vzponu, ob pogledu na sončni zahod od Bukovnika in mislijo na toplo savno doma tako enkraten.

[nggallery id=109]

O avtorju Prikaže vse zapise

Andrej Gradisnik