AK Ravne

Življenje bi moralo …

Življenje bi moralo biti približno takšno, kakršno je bilo zadnji teden ali dva … Ne glede na praznike in kljub delu, seveda. Vsaj kar se mene tiče.

Če se že gremo praznike, naj bodo res praznični – torej se moramo imeti lepo in početi moramo tisto, kar radi počnemo, biti moramo z ljudmi, s katerimi želimo biti (četudi z nekaterimi le virtualno – prav fajn je, da obstajajo mobilni telefoni, čeprav nam včasih možnost, da smo dosegljivi noč in dan, gre na živce) …
Ne dvomim, da tudi tisti, ki to berete, radi zbežite iz pretirane gneče in umetno ustvarjenega prazničnega vzdušja tja, kjer diši po svobodi.

Božič z družino: igrivo, zabavno, prijetno.

Skok (gaženje) po žlebu na Uršljo goro s prijateljico.

Kršenje načel in učenje hribolazenja v stilu »light and fast«.

Kam po mir v času, ko ga v dolini ni? V hribe, jasno. Na Raduho tokrat. Dokaj lenobno smo se Daša, Primož, Marinka in Gozdna spravljali od doma, načrti so bili namreč prilagojeni na naše »obrate«. Ena kratka grapa v Lanežu, sestop v temi, priprava večerje … Za razliko od ostalih treh pa sem morala svoje obrate zvišati, ker sem na koči ugotovila, da so dereze ostale v avtu. Trojica je odkorakala torej proti Lanežu, sama pa sem oddrvela do Bukovnika (light and fast) in jih potem ujela, ko so ravno začeli plezati. Ravno temniti se je začelo, ko smo prilezli na vrh Laneža in želja po romantičnem sestopu je bila uresničena (saj veste, bistvo želja je v tem, da jih uresničujemo).

Ker je bilo slučajno ravno silvestrovo, smo se temu primerno svečano oblekli, skuhali obilno svečano večerjo in sprejeli novoletne zaobljube – vsi razen Daše enake. Navezujejo se na plezanje oz. na to, kako doseči, da bomo lažje plezali oz. napredovali pri tem.

Poležavanju v topli sobi je sledil Dašin in Primožev odhod domov, naveza M & M pa se je odločila za učenje »drytoolinga« v Stanetovi. Pa odjuga ni odjužila le snega, ampak tudi najino voljo: ko se je malo za grebenom sled končala in ko sva preplezali eno grapo pod steno (do katere sva prišli po naključnih sledeh – za kar sva kar hvaležni, ker je bilo super), sva nadaljevali z utiranjem poti do začetka zavarovane poti, pri tem pa porabili precej več časa, kot je bilo načrtovano. Razmere res niso bile idealne … Pa sva se obrnili in gaz še utrdili.

Še en sončni zahod v hribih …

Gozdna (foto: vsi 4)

O avtorju Prikaže vse zapise

Gozdna