AK Ravne

Psiho na povodec in na trening!

Nikoli nisem razumela plezalcev, ki solirajo. Sploh v takih smereh, za katere se nas večina pripravlja par mesecev, skrbno izbere soplezalca/ko ali pa se zanje odloči čez noč, češ jebat ga, grem probat. Ampak izbiranje vedno težjih smeri je v glavnem pogojeno z napredkom posameznika (na vrvi ali ne), torej ni fora soliranja ravno v tem. V čem je torej fora?

Palenk, Ivovec, Strannerbach, Vetrne police, Stanetova, grape pozimi … Vse to pač človek prepleza brez varovanja, ko nabere neko kilometrino. Ali pa če je preprosto divji oz. preprosto dober in ne potrebuje kilometrine. Zatem solira kaj malce težjega ali pa še kaj bolj izpostavljenega (hm, čeprav so Vetrne čisto dovolj izpostavljene), npr. Čopov steber ali pa Eiger (zadnji dirkač v manj kot dveh urah in pol!). Vsak ima pač svoje razloge in svoje meje in vsak jih po svoje prestavlja. Ok, v čem je torej fora?

Kar dolgo me je mikalo, da empirično pridem do odgovora, pa me je bilo preveč strah ga poiskati. Vendar je vpliv muz močan …

Zelo malo plezam, vsekakor premalo, tudi divja nisem in preveč razmišljam o posledicah svojih dejanj, zato je moje prvo »malo bolj konkretno« soliranje dozorelo šele zdaj. Konkretno zame (!), ne za one, ki to prakticirajo kot rekreacijo pred zajtrkom, ali one, s katerimi se niti na vrv ne bi upala navezati (čeprav napredujem – saj veste: Načelnost se ne splača vedno). Malo sem gobcala v družbi, najbrž tudi zato, da bi mi bilo nerodno besede požreti, potem pa sem kar krenila. Na Jezersko namesto v službo. Moj beli princ je dal vse od sebe, da ni bilo treba izgubljati časa z verigami, in šele tik pod postajo žičnice ga je led zaustavil. Dobro bi zvenelo, če bi rekla: dve energijski ploščici, pol litra čaja, dereze in dva lupčka (beri quarka) in gas, pa sem se v resnici zelo počasi spravljala. Že pod prelazom, tik za mejo, ko se pogled zapiči v hribe, me je namreč stisnilo, kjer strah pač stisne in malce upočasni človeka. Včasih pa pospeši … 🙂

Presenetila sta me Ščuka in Katja, ki sta prikorakala mimo, ko sem vložke tiščala v plastiko, in njuna prisotnost je malce omilila stisk tiste pesti, ki je tlačila moj trebuh. Ampak, jebat ga, odločila sem, se da peljem psiho na trening (mogoče pa je to le izgovor oz. razlog, ker mislim, da ga pač moram imeti), tako da smo se potem pod Sinjim slapom pač poslovili.

Dobro je šlo, zelo dobro, le da sem se pod prvim skokcem morala prepričati, da je res le skokec in da bom endvatri čez. Malo više sta dva fanta visela v štantu, eden pa je še nekoliko više razbijal led. Tam pa se je še trema privlekla od bogvekje … Mantra »Ti samo plezaj!« se mi je valjala po lobanji par metrov, potem pa smo res bili spet samo mi: led, hribi, dereze, lupčka in jaz. Če mi ne bi bilo nerodno, bi noro zavriskala na vrhu, pa sem, nedružabna, kot sem, raje kar levo zavila, ker pri Češki koči se je nekaj ljudi ravno pripravljalo na odhod.

Informacije, ki sem jih dobila od deklet, ki sta uživali v ledu v nedeljo, in dokaj zgodnja ura so me prepričale, da sem zavila še v Teranovo. »Ko sem že ravno tukaj …« O njej pa mi ni treba pisati, saj vsi vemo, kak cukrček je. Pa stopnice do vrha. No, ko sem vmes nekajkrat pokukala navzdol, stopnic ni bilo videti nikjer in pulz mi je malo narastel … Predvsem v prečki na vrhu.

Potem sem pa res zavriskala!

Januar tudi na Jezerskem skopari s snegom

No, v čem je fora soliranja? Ne vem. Vem pa, da pasti ne smeš pod nobenim pogojem. Težka ali lahka smer (to je seveda relativno), padci niso opcija!!!

Ampak, kar moraš iti! Včasih je dovolj samo hoditi in vonjati hribe, včasih majčkeno poplezati, včasih ležati pod steno in se z očmi sprehajati in … biti sam in tam. Takrat so misli neverjetno jasne in doživljanje zares intenzivno. Vidiš drugače (ja, Anza, pod kotom 180 stopinj), čutiš drugače in veš, zakaj si tam.

Info: Vikijeva je morda (!!!) primerna za ta divje, namesto običajne zavese je tam namreč ena tanka svečka, zgornji Ledinec je videti zelo zdrav, spodnji pa tako na oko … mah, za z glavo vprašujoče zamajat. Sem ga pa videla seveda samo od daleč.

Vikijeva in Sinji

Ledna

O avtorju Prikaže vse zapise

Gozdna

1 komentarOddaj komentar

  • …in Ledna naj bi dobila na klubu konkurenco?! No Way!

    Doma, si ti zdaj to vido. Marta vrača udarec ,)

    Kapa Dow Marta, da si si sama odgovorila na prevečkrat zastavljeno vprašanje:”Pa stari, v čem ti je to fora?”