AK Ravne

Nabiralke in led

Nekaj nevšečnosti ali pa popolnoma utemeljeni razlogi so ekipo lednih gospodinj oklestili na en berlingo s polnim prtljažnikom. Lahko bi rekli, da smo bili nekoliko lenobni, tudi malce neorganizirani, lahko pa rečemo, da smo se pač odločili tako, da iz domovine v Maltatal krenemo ob človeški uri, zaradi česar konec koncev nismo bili prikrajšani za prav ničesar.

Alenki je crknil avto … Rok je imel obveznosti doma … Petkova tudi … Boris se ni prijavil … Fižola in Janeta sta bila že tam … Andrej je šel turat … Ekipa je bila torej »zgolj« petčlanska.

Nabiralke

Berlingo je lovca (Vezija in Petra) s plezalno opremo in brez hrane in rezervnih oblačil pustil na ovinku, kjer se odcepi pot do Aluhola, nas tri pa je, ne da bi izrazil kako željo po verigah, pripeljal do odcepa, ki vodi h Katedrali. Ampak ni bila Katedrala izvor našega hrepenenja v soboto … No, ne ravno našega – Daša in Marinka sta se stoično vdali v usodo, mene je namreč zvijalo v trebuhu zaradi Superfuechta. Saj veste, kako je, ko si nekaj želiš, obenem pa te črviči. Kot na prvem zmenku … Pa tudi na naslednjih, če imaš srečo.

M in levo spodaj delček D

Ni ga bilo težko najti, pa ne zato, ker je bila gaz ali ker itak vemo, kje je, ampak zato, ker je bila pot kot v Čarovniku iz Oza. Le da ne opečnata – rumena pa zelo. No, to mi pa res gre na živce, da »pasma« (v tem primeru ne morem reči drugače) ne more vsaj meter s poti stopiti ali vsaj malo snega čez brcniti, če lula tik ob potki!!!

Stopničke v prvem raztežaju

Pet lovcev je že luknjalo naš predmet (kako grd izraz za takega lepotca) poželenja, ko smo s tem začele tudi me tri. 70-metrska vrv je tri raztežaje naredila za dva in ko sem vlekla vrvi skozi reverzo pod ta strmim delom, sem se skoraj na glas režala ob razmišljanju, kako razočarani morajo biti lovci, ki so pričakovali mir in tišino in odsotnost nabiralk. Daša in Marinka sta namreč cel cug med plezanjem ves čas klepetali (ja, seveda smo tudi me nekoliko pasemske). Ampak res ves čas. Kar me je neizmerno zabavalo! In kar se je moralo nehati, ko sem začela s plezanjem (vsaj prvih nekaj metrov, ko sem ju še slišala).

Tukaj pa ju nisem več slišala

Marinka proti vrhu

Juhuuuuuu ... na vrhu Superfuechta

Ležerno smo korakale do avtomobila, robantile zaradi rumene barve, tudi o slabostih svoje pasme (ki jih je znatno manj) razpravljale, pomalicale … in natuhtale, da bi se lahko še malo izobraževale in pridobivale izkušnje. Linker Dreifaltigkeitsfall je idealen za to! Nočno plezanje, torej! In abzajlanje. Jasno, da se je vmes še vrv zapletla v neke veje … In Petrova juhica in slaščice, ko smo fantoma, ki sta že lep čas prej pripešačila do Haus Hofer, končno pripeljale hrano in pijačo. Lovca pa nista imela smole samo s tem, da smo me imele avto z vso robo, v slapu je bilo kot na mravljišču, Veziju pa se je zlomila še dereza (Salewa očitno ne dela dobrih, imela sva enake in obema so letos počile), tako da po preplezanem Aluholu nista imela ravno izbire pri odločanju, kako izkoristiti preostali čas. No, saj hoja v dolino je tudi lahko prijetna …

Nočna avanturica

Gospodinjci v Aluholu in zlomljena dereza

🙂 🙂 🙂 Peter ve in zna!

Razpravljanje, kdo je bil v Malti s Fižolom in Janeto ter z Rokom (avto smo prepoznali), se je zavleklo čez polnoč, a odgovora še vedno nimamo (no, kdo je bil???), zaradi česar smo izklopili budilke. Če bi v bolj zgodnjih urah prikorakali pod slap, ki smo si ga (tega pa prav vsi) želeli, bi morda še šlo, pa je kljub drugačni napovedi sijalo sonce vanj … in tista novica o plezalcu, na katerega se je zrušil 10-metrski blok ledu … Eni so nam povedali, da je celo Katedrala počila … Mah, gremo preplezat Columbus! Daša in Marinka sta se nekaj afnali na »bigfutkah«, mi trije pa smo se preizkusili v previsnih delih 50-metrskega ledu. Prvič sem izkusila ledni previs! Juhuuuuu….. Malo navije …

😀

Gospodinjski dan pa je terjal svoje …

Foto: vsi mi

Moram spomniti: 18. 2. je bila obletnica rojstva Tomaža Humarja.

Ledna

O avtorju Prikaže vse zapise

Gozdna

5 komentarjevOddaj komentar

  • Super – kot ponavadi! Sicer pa Alenka še kar čaka na svoj avto in ji je straaaaaaaaaašno žal, da je zamudila tole. 🙁

  • Pogrešali … khm, no, pogrešale smo te! Ma, če je le možno, drug avto! Pa itak si se že odločila, a ne.

  • Marta. Glede tistega rumenega bi eno pribil. Nekaj že mora biti v tistih vaših slapovih, špicih in svečah, nekakšno falusno svetišče, da privlači toliko alfa samcev in a.s-ic.
    Če sem čist mimo vseku, ti bom enkrat štrik nesu 🙂

  • Stanovski kolega Branč. Iz stališča ponosnega lastnika ene izmed sveč, ti sporočam, čeprav ga tudi sam lahko gladko usekam mimo in to še bolj kot ti, da v falusnih svetiščih, vsaj v tistem delu sveta, ki ga trenutno pač najraje obiskujem, sveti objekti ne visijo, ampak ponosno stojijo in se bohotijo v vsej svoji veličini. Tajska ima kar nekaj takšnih krajev, kjer se zbirajo dekleta pri jutranji molitvi oz. kakorkoli se že temu sploh reče.

    če gre pri ledu za falusno svetišče, potem gre zagotovo za romarski kraj, kjer se domače počutijo “ta mhki”. 🙂

  • Fanta, nobena interpretacija ni napačna, če gledamo vsak s svojega stališča, a ne. 🙂

    Štrik pa si vseeno pustim nesti. Pravzaprav z veseljem. 😀