AK Ravne

Preko Rampe na Grossglockner

[singlepic id=3043 w=320 h=240 float=right]

V slabih dveh mesecih sem se petič namenil na področje Glocknerja. Vedno je bilo nekaj novega snega. Tokrat krepko največ. A ker se poletje nezadržno bliža in nas je zajela topla fronta se je močno bela gora ob prvih jutranjih žarkih začela čistiti. Tudi tokrat sem v družbi Mateja, Gregana, Ikana in Tadeja začel od parkirišča in ko smo stali pod vstopom smeri je sonce že močno pripekalo. Prav smešno nas je videti. Naša plezalna oprema je v sodih že nekje na poti proti Pakistanu, zato smo poiskali nekaj že odslužene opreme in se vsak po svoje znašli. Grega je prav lep v Evini čeladi  z zelenim vzorcem, mene stiska okoli pasa, ker mi je Nikov pas majhen (Nik  šteje še ne polnih dvanajst let) …

[singlepic id=3044 w=320 h=240 float=left]Nekaj časa smo odlašali, gledali počasno napredovanje navez, ki so v smer vstopile ponoči, modro govorili o varnosti, nazadnje pa vendarle drug za drugim zaplezali v vstopno snežišče. Srečno smo preslalomirali med padajočim snegom, ledom in  kamenjem (celo ledni vijak je priletel po zraku) ter številnimi navezami vse do vrha. Pri sestopu po položnih pobočjih od Adlersruh proti ledeniku smo šele videli koliko novega snega je v resnici zapadlo. Nekaj deset metrov stran se zapelje kložast plaz in nas opozori na previdnost. Sestopimo naravnost po žlebu do ledenika. Tudi danes svoj delovni dan zaključimo ravno ob dveh na platoju pri garažah. In ko se nastavljamo soncu, na klopcah ob katerih je parkirano morje skrbno zloščenih motorjev, plaz pomete žleb po katerem smo pred dvema urama sestopali.

Za neka časa bodi Glocknerja dovolj!

[nggallery id=146]

O avtorju Prikaže vse zapise

Andrej Gradisnik