AK Ravne

KOROŠKA 8000 , 25.7.2012, Broad Peak BC-4800m,

Andrej sporoča:

[singlepic id=3192 w=320 h=240 float=left]Danes je dvajseti dan od kar smo se na Brniku poslovili od svojih najdražjih. Od takrat se je zgodilo že ogromno tega,vse poteka zelo hitro. Tako tudi mora biti, saj smo zaradi omejitev pri razpolaganju z dopustom potek odprave skrčili na minimum. V vročini Islamabada so nas na letališču pričakali kolegi iz agencije K2 International trek, nas skozi množico ljudi in vozil vodili do minibusa s katerim smo nemudoma zapustili glavno mesto Pakistana. Po dveh dnevih adrenalinske vožnje po svojevrstni cesti s pojmljivim imenom Karakorum Highwey, ki sodi med najbolj nevarne ceste na svetu smo prispeli v Chillas. Od tod smo pot nadaljevali z džipi, katerih volane so vrteli resnični mojstri, ki so premagovali za nas neverjetne ovire na poti. Sledilo je pet dni krasnega pristopa do naše baze (BC) pod Broad Peakom. Prehodili smo stodvajset kilometrov. Za razliko od komercialnih trekingov v Nepalu in drugod, kjer srečuješ množice takšnih in drugačnih pohodnikov tu temu ni tako. Manj uhojene poti ob katerih ni logov v katerih bi utrujen popotnik popil in dobil kaj za pod zob ali prenočil ter precej nepredvidljivo vreme v to okolje privabijo le člane alpinističnih odprav in najbolj zagrete popotnike, ki pa se teh poti lotijo z podporo domačih agencij. Pot največ vodi po mogočnem ledeniku Baltoro, ki ga obdajajo strmi vrhovi, najprej skalni vršaci Trango Towers, višje pa kar štirje od štirinajsti osemtisočakov našega planeta. Levo smo ugledali Mustang Peak, kjer je za vedno ostal Pavle. Naravnost pred nami Gašebrun 4. Impozantna gora z neverjetnim grebenom na sredi. Prvi so ga preplezali Japonci, sam ga je želel ponoviti Slavc. Vremenski preobrat ga je prikoval na mestu v zgornjem delu stene. Postal je del gore. In neposredno zraven Broad Peaka, naše gore, še druga najvišja gora na svetu K2, ki je zase vzel Kekca. Trije srčni možje, polni energije in želja,ki so umrli prehitro imajo resnično mogočne nagrobnike.

[singlepic id=3190 w=320 h=240 float=right]V BC smo se veselo objeli z Ikijem in Tadejem, ki sta na pot krenila teden dni pred nami in sta poskrbela, da je lahko delo na gori nemudoma steklo. Kljub za naše pojme nenormalno slabemu vremenu je delo v treh navezah, z enodnevnim zamikom med njimi takoj steklo. Da bi pridobili na času smo v prvo priplezali do T1 na višini 5500m, tam prenočili in se brez spusta v dolino povzpeli še na T2, ki pa je že 6300m visoko. Po sestopu v BC in dvodnevnemu počitku smo se v drugo namenili na goro. Ko se je moja naveza prvič v ranem jutru podajala na goro je snežilo, tokrat je deževalo. Doma se v takšnem vremenu ne bi podal iz hiše, kaj šele na Raduho. Tukaj pa je v času kar smo mi tu slabo vreme že kar stalnica. Turobno vreme, padavine, veter in ne boste verjeli za nekaj ur sonce se mešajo med sabo. Zaradi tega letos kljub številnim, nekaterim med njimi močnim odpravam z podporo šerp iz Nepala, še noben izmed štirih osemtisočakov ni bil osvojen. Sezona vzponov pa se nezadržno bliža koncu. [singlepic id=3189 w=320 h=240 float=right]Če je bilo pri mojem prvem delu na gori živahno in so bili prostori za šotore zasedeni, tako da naš T2 stoji vsaj sto višinskih metrov višje kot je to običajno, pa je bilo sedaj vse drugače. Večina večjih odprav je že obupala in sestopila. Tako sta poročala tudi simpatična, vidno utrujena kitajska nosača, ki sta se spuščala po vrveh povsem blizu najinega šotora, da sva ju z Ikijem nagovorila kar iz spalnih vreč. »Broad Peak no possible, my be next year,« je ponavljal večji in pri tem z roko nad pasom kazal kako globok je sneg na poti proti vrhu. Dobro vi ste svoje naredili, mi pa še imamo nekaj pred sabo. »good luck« in že zdrsita proti ledeniku globoko pod nami. In res je naju Ikijem čakal najlepši dan na odpravi. Če sem se na poti do T2 včeraj počutil slabo in sem vso pijačo za na pot skoraj nedotaknjeno prinesel do najinega šotorčka, pa se je dan začel dobro. Počutil sem se dobro. Najprejj sva natopila snega , popila vsak liter čaja in pojedla pol litra čokoladnih muslijev in ko sva pripravljala termovke za čez dan sem poskrbel za smeh. Odvil sem plastični pokrov posode z Isostarom. Pod njim je bila še folija, ki neprodušno zaščiti vsebino pred vlago. Zaradi spremembe pritiska na višini, je bila folija močno izbočena. »Glej Iki,« sem pomolil posodo proti njemu in pri tem nespametno tapnil s kazalcem po foliji. Takrat se je zgodilo. Puf je počilo in vsebina je skupaj z plastično merico odletela po šotoru. Na sredi vsega je bil Ika, bel kot mlinar pri delu. Sledil je smeh do solz in vsaj pol ure čiščenja, da je bila vsebina šotora vsaj približno v svojih prvotnih barvah. Proti taboru 3 sva krenila ob osmi uri. Za nekaj ur se je pokazalo sonce in kot na dlani sosednji K2. Globoko spodaj Baltoro in če dobro pogledaš drobni šotorčki baz posameznih odprav. Naša baza je najnižje. Zato sta Ika in Tadej poiskala svojo pot čez drn in strm ledenika do skupne poti, ki vodi do depoja pod steno. Je kr dobra bližnjica, le popoldan ko se vračamo iz gore in voda v ledenih strugah oživi vedno na drugem mestu iščemo prehod. Vsa očarana nad višino in razgledom navdušena fotografirama. Tabor 3 je 7000m visoko. Ko z Ikijem sediva sto petdeset višinskih metrov na seraku nad taborom, kamor sva se povzpela pred spanjem sem že naravnost ganjen. Nisem verjel, da bom pri svojih službenih obveznostih, letih in načinu življenja še kdaj tako visoko ali pa sem kot tista, ki misli da je tokrat zadnjič… »give me five!« udarim z Ikijem preden sestopiva. [singlepic id=3188 w=320 h=240 float=left]Grega je postavil efektivno preverjeno formulo za dober spanec, ki se je dosledno držim. Vedno se pred spanjem povzpnem višje od višine prenočevanja. Tudi tokrat pomaga. Dobro spim, če izvzamem, da sem trikrat ponoči moral zapustiti toplo in varno zavetje šotora in se podati v neusmiljeno vetrovno noč na malo potrebo. Kar pet članov naše odprave nas je to noč prenočilo tu visoko pod nebom. Zjutraj je v najinem šotoru kazalo minus sedem stopinj, kar je pomenilo, da temperatura zunaj ni preveč nizka. Pred dnevi nama je z Greganom na dvojki kazalo minus enajst v šotoru. A veter, ki je nosil sneg je ostro zarezal, ko si prišel iz šotora. Z Ikijem sva zadnja v gosti megli začela sestopati. »Le skup se držva, da se ne izgubiva,« je rekel Ika, sam pa sem v mislih dodal:«Le skup se držva, da se skup izgubiva!« Nižje kot sva se spustila bolj toplo je postajalo in ko smo se skupaj z Matejem, ki je naT2 prestavil višinski šotor na primernejše mesto spustili do T1 je postalo že naravnost vroče. Pa na istem hribu smo in le nekaj ur je minilo…

[singlepic id=3191 w=320 h=240 float=left]Sedaj smo zopet vsi v BC. Na programu je počitek in nato končni naskok proti vrhu. Zaradi visokega snega v višinah bomo poizkusili v čim večji skupini, saj posameznik ali naveza ne more uspeti. V teh dnevih nas redno obiskujejo člane še preostalih odprav, ki so slišali za »strong Slovenian team«, ki je priplezal do T3 v rekordnem času. Vidijo priložnost, da se bi povezali pri gaženju proti vrhu – beri se priklopili na Slo team. Kakorkoli že zunaj zopet sneži in vreme je naprej konstantno slabo. A kot rečejo domačini IN SHAALAH – če bog da!

[singlepic id=3193 w=320 h=240 float=right]Sam pa k temu dodam, ko sem kot član Koroške 8000 poletel na pot so se mi izpolnile sanje izpred več kot dvajset let, dosedanje dogajanje je ena velika torta s katero se bom sladkal naslednja leta, manjka le še čokoladni preliv.

Lep pozdrav vsem rednim in tudi naključnim bralcem spletne strani AK Ravne!

Andrej

[nggallery id=157]

O avtorju Prikaže vse zapise

Katja G.

7 komentarjevOddaj komentar