AK Ravne

Prioritete

To, da ni časa, seveda ni res, res je, da so prioritete. In ker so prioritete, je bilo letos malo manj hribolazenja kot sicer. Ne gre pa brez, to pa res ne. Že spomladi je naju z Juretom v Klemenčo peč peljal naš Gregor Praznik, ki se mu še enkrat iz srca zahvaljujeva za prijaznost in njegov čas, ki ga je žrtvoval za naju in Sivega volka. Volk sit, midva cela.

Volk sit, Gregiju hvaležna midva cela!

Volk sit, Gregiju hvaležna midva cela!

2

Hell yeah!

3

On je kriv!

 

 

Z Juretom sva na srečanju “Koroška pleza” z Anjo in gospodom Špilerjem delila ZZ, na Raduho sva se pa potem ob posebni priložnosti vrnila še enkrat; obletnica je le obletnica, zato sva se tako kot takrat, ko sva se spoznala, šla sladkat v Plate. Ja, Raduha je magična gora … Kar nekaj nas je, ki to vemo, kajne. 😉

Gregi na svoji Poti. Bravo, mulc!

Gregi na svoji Poti. Bravo, mulc!

 

Na začetku ZZ-ja

Na začetku ZZ-ja

5

Kamin

plate2

Ponovno tukaj.

plate3

“Na kraju zločina, ki bi ga ponovil še stokrat.”

plate1

Obletnica. Vedno slajše …

Vzhodna smer v Mali Rinki je bila najina naslednja izbira, le da se nama je v njej pridružil še Aleš (Ogrin), Juretov sodelavec. Vzhodna je lepa in res luštna smer, a mi smo se (malo po naključju, malo zaradi radovednosti) vseeno odločili za varianto, Ogrinovo varianto. Pod prvim trikotnikom smo zavili levo, namesto da bi nadaljevali naravnost po smeri, s čimer smo smer skrajšali in raziskali levi del stene. O tej možnosti smo slišali že nekaj ugibanj in razmišljanj, pa nas je zamikalo, da vidimo in potipamo, kako je. Alpinizem je vendarle raziskovanje …

10

Mi3 na vrhu Ogrinove variante

Plezanje je bil krasno, a stena precej krušljiva, tako da je bilo kar malo težko narediti varovanja. Varianto smo ocenili s IV, III in II, in sicer v enakem vrstnem redu. Preplezali smo prečko (30 m), šli en raztežaj navzgor, potem pa ene tri levo navzgor (štajerc), nadaljevali desno navzgor do roba stene in poiskali prehode do markirane poti. Z Alešem sva se pustila razvajati, razen ko je bilo treba izbijati kline, in sva se prepustila Juretovemu vodstvu čez celo steno. Odličen uživantski dan smo zaključili, kakor je navada: s ta rosnim pri Zadružniku.

Slika vrisane variante še pride.

6

Vstop v Ogrinovo varianto (je malo niže).

7

Obožuje kamine

8

Tja …

9

Ogrinovo vriskanje se žal ne sliši …

11

Jure raziskuje.

12

Tule gor, tam levo, pol …

13

Kamin, kamin … juhuhuuuu

Ogrinova varianta ima pa tudi “uporabno vrednost”, saj je lahko v primeru poslabšanja vremena ali pomanjkanja časa izhod v sili, le da je treba imeti s sabo nekaj klinov, saj v njej nismo pustili ali našli nobenega.

 

 

 

Odlična izbira za takrat, ko za celodnevno plezanje ni dovolj časa, je Begunjščica (http://www.plezanje.net/climbing/db/showCrag.asp?crag=1453). Stena z opremljenimi smermi je lepo vidna s ceste Ljubelj–Tržič, dostopa pa je ravno toliko, da se malce ogreješ (in ni navkreber, Vezi, ravno zate). Z Juretom sva se tja zapeljala enkrat avgusta, ko je bilo bolj kislo vreme, in preplezala romantično (vsaj za naju!) Šentansko smer, potem pa po njej še “abzajlala”. Lepa skala, lep dostop, lepo plezanje …

14

Šentanska smer v Begunjščici

15

Lepa plezarija

16

Pridi …

17

Takole ona z mano dela …

18

Takole pa jaz z njo.

 

 

 

 

 

 

 

 

Gozdna

Foto: mi2

O avtorju Prikaže vse zapise

Gozdna