AK Ravne

“Dojst mamo vsega”

»Dojst mamo vsega, gremo na Tenerife!« je na Facebook zapisala Tina, ko smo si privoščili kratek počitek med trpanjem ogromnih, a vendar za ženski del ekipe premajhnih kovčkov.
Otok vulkanskega izvora, kjer ni zime, ponudi veliko kontrastov. Od vročega sonca in poležavanja na obali, ki je cilj večini turistov pa do najvišjega vrha Španije – 3718 m visokega Pico del Tide, kjer lahko potipaš sneg. Vmes pa je še veliko odtenkov, a ne sive barve – bolj rdeče rjave. Tudi za plezalce se najdejo lepi kotički in zahvala gre Urški in Branetu, da nama je s Katjo bilo en dan dano pokukati tja. Odločen da v že tako premajhne kovčke tokrat ne bom tlačil štrika in plezalne krame, saj gre vendar za šolske počitnice, sem dobil nov navdih, ko sta mi pojasnila, da štrik si pa tako ali tako lahko izposodiš pri Ratkonu in Walterju, …
… s Katjo sva se namenila v Arico. S prve sva za cerkvijo našla prebivališče plezalcev. Napis »Base Camp« je obetal, da je to to. Zbledel napis na vratih pa da je odprto od 9 ure naprej. Hm, ura je bila pol deset in vse je izgledalo, kot, da se je od tod življenje poslovilo že pred mnogimi leti. Ko me je začelo že skrbeti, so se lesena vrata odprla in vstopila sva v mračen prostor. Malo je potrajalo, da so se oči navadile in da sva videla, da tu noter ni kaj prida videti. Od časa načet leseni pult, skrajno levo na njem nekaj štrikanih kap, ki očitno že zelo dolgo čakajo kupca, zadaj ob steni razmajana omara s policami, na njih pa nič, če ne šteješ parazitov. Vmes, med pultom in omaro, pa se je ves pomečkan, zmedeno oglasil Walter:«Sorry, zame je ura še malo zgodnja, a štrik, ja seveda, …« Na tleh, med omaro in pultom, je ležalo nekaj na pogled precej zdelanih vrvi, ki pa so sigurno že veliko skoz dale.« Vrv je tu, deset kompletov, pa bi tudi moralo nekje biti, …« si je v brado godel Walter, ko je pogledoval po povsem praznih policah. Ko sem že mislil, da ne bo nič s plezarijo, pa se je spomnil, da jih imajo gotovo plezalci, ki še spijo,… Pa sva mu dala deset eurov, vključno z 10% napitnine, in se po njegovih napotkih odpeljala do kanjona, kjer pa je kaj videti. Krasno za oči, sprehajalce in seveda plezalce različnih sposobnosti in pričakovanj… Ma me je res imelo, da bi zadnji dan kratkega dopusta še enkrat šel gor, a so me moji najdražji gladko preglasovali. Nič ne de, mam vsaj vržeh da bom tja moral še enkrat. »Hvala Urška in Brane za info in seveda Walter za štrik…«

O avtorju Prikaže vse zapise

Andrej Gradisnik

1 komentarOddaj komentar