AK Ravne

Vikend v Paklenici

V soboto in nedeljo (24. in 25. maja) sva z Gregom plezala v Aniča kuku.
Sobota je bila namenjena kondicijski turi. Najprej sva preplezala Velebitaško, 6a+, 350m, ki je meni vzbudila malo nostalgije po natanko tridesetih letih. Smer sem namreč plezal za prvomajske praznike leta 1984 z Mirkom Kranjcem. Strehca kjer je najtežje mesto v smeri se od takrat ni spremenila. Sem pa jo tokrat, za razliko izpred tridesetih let, zmogel prosto. »Kar ni šlo takrat z mladostno močjo in zagnanostjo je šlo tokrat z zrelostno preudarnostjo in vztrajnostjo!« Nato pa sva preplezala še Levo Tržiško 6a+, 120m z Razom za veliko kladivo 5b,150m. To kombinacijo sem pred 29 leti plezal z Bojanom Počkarjem. Bojan, ki je bil moj letnik, se je pozneje ponesrečil v Himalaji. Skupaj z Žigo Petričem sta v sneženju izginila na Z pobočjih gore Kabru, kjer sta se aklimatizirala pred nameravanim vzponom na Kumbakarno. Kako je bilo ko sva kombinacijo v stebru plezala z Bojanom se ne spomnim, je pa naju z Gregom tokrat pošteno navijalo v prste na nogah, ki so se v lažjem svetu zgornjega dela raza že pošteno pritoževali nad neudobnimi plezalniki. Se je poznalo, da letos nisva bila na prvomajskem navajanju na plezalske (ne)užitke. Je pa bilo toliko lepše ko sva otečene prste in pregreti telesi potopila v hladno vodo tolmunov potoka v soteski Paklenice. Po kopanju je bilo telo kot prerojeno, po odličnih ribah in pivu pri Dinku pa je bila blažena tudi duša.
V nedeljo je Grega izbral smer primerno uplezavanju. The show must go on, 6c, 280m (Grega prosto). »Smer ima konstantne težave, za razliko od večine drugih, kjer je pol cuga težkega ostalo je pa brez veze!« me je poklopil Grega, ko sem omenjal, da ni ravno smiselno mučiti se v smeri, ki sva jo že plezala ne prav daleč nazaj. Kljub temu, da sva v soboto šla spat s kurami, pa nama v nedeljo ni uspelo vstati s petelini. Preveč udobno je bilo v najinih šotorčkih, streljaj od morja in preveč lep je bil ambijent najine zajtrkovalnice, na škarpi ob morju, da bi hitela. Zato sva morala v smeri najprej prehitevati navezo pred nama, kar je najlaže tako, da pač Grega vpenja vsak tretji svedrovec in potegne dva raztežaja na en mah. In ko sva v zgornjem delu smeri potegnila Štajerca, je Grega ugotovil, da se nama res pozna, da še nisva uplezana in sva tako počasna. Ko sva pod steno pobrala najine stvari, pa je še pomahal navezi v drugi polovici stene, ki sva jo pred dvema ali tremi urami, v spodnjem delu smeri, prehitela. In kaj potem? Isto kot dan poprej. Kopanje v mrzlem tolmunu in ribe ter pivo pri Dinku. Pa z vso hitrostjo domov. Mislim, da se je Grega naveličal moje družbe in si je zaželel svojih punc!

 

O avtorju Prikaže vse zapise

Andrej Gradisnik

2 komentarjevOddaj komentar

  • Bol star,bol nor al pa tud ne. Se boma mogla spet kaj navezat,preden boma skup mela stoeno leto.
    LP Vezi.

  • Ja, moj prijatelj Brane. Zase po petdesetem vem da nekako še gre, zate bomo pa še videli.
    LP Andrej