AK Ravne

ALPAMAYO

Andrej Jež sporoča, da je skupaj z Blažem in Boškom uspešno preplezal Francosko smer na Alpamayo.

Še njihovo sporočilo:

Pozdrav iz Peruja. Javljamo se z dobro novico, da smo v nedeljo osvojili glavni cilj odprave – goro Alpamayo.

Na pot smo cetverica Blaz, Bosko, Jez in Modri krenili ze v sredo, saj je do baznega tabora pod jezerom Arhuaycocha na visini 4300m kar dva dni hoda. V petek smo se povzpeli do morenskega tabora na 4950m. Tukaj sta se nam pridruzila se Gasper in Rok, ki sta iz Huaraza odsla en dan za nami, vendar sta ‘izpustila’ bazni tabor. Pocutje vseh je bilo dobro, na zalost pa je ponoci Modreja zacel boleti zelodec in dobil je drisko. Zato se je zjutraj poslovil in krenil v dolino, mi pa na ledenik proti sedlu med gorama Alpamayo in Quitaraju, kjer smo na visini 5500 m postavili tabor. Pot po ledeniku vijuga med stevilnimi in globokimi razpokami (k sreci smo lahko sledili ze utrtim stopinjam), tik pod sedlom pa se postavi precej pokonci -do 70 stopinj ter za namecek preci se razpoko.

 

Po relativno dobro prespani noci (temperatura zunaj je bila okoli 10 stopinj pod niclo), se je Gasper odlocil, da se zaradi bolecin v nogah in hrbtu ne bo poskusal povzpeti na vrh. Ostali stirje smo se navezali na vrv in jo mahnili pod steno. ‘Francoska direktna’, za katero smo se odlocili, poteka po zlebu med dvema rebroma. Ocenjena je z oceno D+ in dolga okoli 500 m. Vecina smeri je naklonina 60-70 stopinj, pod vrhom pa se postavi navpik. Za uvod je treba preciti razpoko in se ‘zbasati’ cez dober meter visok prag. To je verjetno najtezji detajl smeri. Nato sledita dva cuga ne najbolje predelanega snega, za njima pa kaksnih 6 raztezajev dobrega ledu, mestoma pokritega s snegom ali globoko pomrznjenega snega. Izjemno lepa in konstantna plezarija z nekoliko bolecinami v mecih, saj moznosti za pocivanje tako rekoc ni.

 

Ko smo Blaz, Bosko in Jez zagrizli v prva dva raztezaja, se je Rok pred razpoko odlocil, da plezanja ne bo nadaljeval, zato se je Jez navezal na najin strik. Sam sem plezal v vodstvu, Blaz in Jez pa sta mi skupaj sledila. Po kaksnih osmih urah plezanja smo stali na vrhu. No, stali verjetno ni prava beseda, saj je vrh ena sama velika opast. Ko sem priplezal do vrha in pokukal cez rob, sem se takoj umaknil. Menda sta prejsnji teden tukaj omahnila dva Italijana. Nekoliko razocarani, da se na vrhu ne moremo niti slikati, smo takoj priceli abzajlati. Za vse tri najvisji vrh v zivljenju (5947 m) ter absolutno na najvisji nadmorski visini preplezana smer. Sidrisca za abzajl so ze namescena, tako da je spust potekal precej tekoce. Razen tega, da nas je kaksno uro vsaj enkrat na minuto zasul mini plaz prsica, ki ga je povzrocilo sonce, ki se je uprlo v vrh Alpamaya. In razen tega, da se je zadnje raztezaje Jez moral spuscati z polbicem, ker je izgubil reverso.

 

Po vzponu nazaj na sedlu smo okoli pete ure ze kuhali juho pri sotoru. Naslednji dan smo kljub zelji, da bi splezali se sosednji Quitaraju, sestopili v bazo. Odlocitev se je izkazala za pravilno, saj je bilo v torek slabo vreme z rahlimi padavinami. Ko smo v sredo koncno docakali osle, smo spakirali v Huaraz, kjer smo dostojno proslavili vzpon in nacelnikov rojstni dan.

 

Ker je za naslednje dni napovedano slabo vreme, smo se odlocili, da bomo se nekoliko potovali po Peruju, Jez in vodja odprave Rok pa se bosta verjetno se vrnila v gore.

 

 

Lep pozdrav,

   

O avtorju Prikaže vse zapise

Domen

1 komentarOddaj komentar

  • Iskrene čestitke vsem, predvsem Andreju, ki je prvič v visokih gorah. Očitno je iz tapravega testa.