AK Ravne

CASSINOVA V ZAHODNI CINI

V soboto 19. julija sva z Gregom preplezala Cassinovo smer v Z Cini. (Grega prosto 7a)

Leta, ki teko so si med sabo tako zelo podobna, da jih ozirajoč se nazaj med sabo sploh ne ločimo. Še najlažje si pomagamo s pomembnimi dogodki, ki so se v posameznem letu zgodili. Zame so v alpinističnem smislu to vedno bile odprave v gorstva izven Evrope in preplezane velike severne stene v Evropi. Še najraje imam stene in smeri z dušo in mitološko tančico prvih osvajalcev. To so skalni mejniki v zgodovini alpinizma in kot taki tudi meni najprimernejši mejniki časa. In da se ne bi letošnje leto izgubilo v toku časa sva se z Gregom dogovarjala o eni taki ta pravi turi. »Pa pred poletnim dopustom mora biti. Ko se vrnemo me bo služba posrkala in mi pred prvim novembrom gotovo ne bo dala zadihati s polnimi pljuči!«.

A letošnje poletje se ni začelo nič kaj poletno. V Alpah je vse preveč snega in nestanovitno vreme se je potegnilo v julij. Tako sva še v juniju zmrzovala v južni steni Pece, ko sva dvakrat od jutra do večera visela v Gregovem projektu, ki ga je začel z Ikijem že leto nazaj. 21. junija sva se končno prebila do roba stene, a Gregu to še ni bilo dovolj. Moral se je vrniti, da je vso smer zmogel prosto. Divja jaga se ponaša z oceno IX (obvezno –VIII). Dnevi pa so tekli in vse je kazalo, da z pravo smerjo v S steni z dušo ne bo nič. Moja Katja je že omenila, da lahko iz podstrešja prinesem kovčke, saj je dopust pred vrati. A je tik pred zdajci vremenska napoved in Gregovo družinsko potovanje z avtodomom v Dolomite vlilo novo upanje. Nismo se kaj dolgo obirali in tudi z Katjo in Nikom smo se podali za kratko pod Tri Cine.

Najprej je Grega predlagal Cassinovo smer v zahodni Cini. Sam sem bil takoj navdušen saj to je smer, ki jo je plezal tudi pokojni Nejc Zaplotnik. Kar nekaj fotografij v njegovi, za slovenske alpiniste kultni knjigi Pot je ravno iz te smeri. Zatorej se je smer že zelo zgodaj , še v najstniških letih ko sem vedno znova požiral Nejčeva doživetja, uvrstila na seznam mojih želja. Še najbolj mi je v spominu ostala tista fotografija iz znamenite več raztežajev dolge Cassinove prečke, ko se Nejc pokrit s svojo oranžno čelado, viseč v lestvicah, usločen pod dolgo streho tik nad glavo, ziblje nad prepadom. Oranžna vrv pa se v dolgih lokih, od klina do klina, razteza horizontalno vse do stojišča od koder je avtor fotografije, Tomaž Jamnik, v fotografski aparat ujel opisani trenutek. Kmalu za tem se je Grega premislil in začel navijati za Raz Cortinskih veveric, ki ima v spodnjem delu nekaj raztežajev skupnih z Cassinovo smerjo, ko pa le ta zavije v dolgo prečnico proti levi so skalni mojstri iz Cortine nadaljevali naravnost po vrtoglavem razu. »OK, nedvomno ima tudi ta smer svojo dušo in se je ni braniti!« sem privolil, a kdo bi vedel zakaj sem v žep stlačil tudi opis Cassinove smeri.

Ob pol desetih sva preko snežne krajne razpoke vstopila v steno. Precej visoko nad nama sta bili v steni že dve navezi. »Ne bosta nama v napoto!«je glasno razmišljal Grega, ko se je navezoval na vrv. V raztežaju z oceno V+ se bi morala najina smer ločiti od Cassinove, a raztežaj se je nekam daleč vlekel. Iz stojišča pod previsom sem le ugibal zakaj se vrv pomika počasi in slišal nerazločne glasove, ko se je Grega pogovarjal z navezama pred nama, ki sta bili očitno počasni. »Sm malo falil najino smer, pridi mi mavo zravn!« me je poklical Grega. Ni problema, saj sem mu zraven šel tudi prejšnji raztežaj, le da je ta nad mano malo težji… In ko se mi je dobrih petnajst metrov višje končno odprl pogled navzgor sem videl, da je tik pod drugo navezo v Cassinovi smeri. Na »Štajerca« je zlezel prvi raztežaj prečke z oceno 7a. No pa se vračava k prvotnemu načrtu, danes nama je usojena Cassinova smer. In s tem visenje v pasu na izpostavljenem varovaličšu. Navezi pred nama sta tako počasni! Druga naveza celo vlači za sabo na hrbtnik … Končno se premaknejo toliko, da se Grega lahko odpravi naprej. V znamenitem delu prečnice iz fotografije v Nejčevi knjigi, kjer se naveza pred nama po, od časa zbledelem prusiku visečev v starem klinu, spusti nekaj metrov navzdol Grega preči nad njima…Za njim pohitim še sam in prvo prehitevanje je uspelo. Drugo navezo dohitiva na koncu zadnjega raztežaja prečke, kjer nas namoči slap, ki se zliva iz črne grape višje. Na vrhu Cin je še precej snega in kar nekaj toplih dni bo potrebno da se stena tu osuši. Italjanska naveza se širokih ust smeji, ko stiskam ogabno namočeno skalo in hitim skozi vodno zaveso. Mislim, da jima je kar malo nerodno, ko ne moreta skriti privoščljivega smeha ob pogledu name. Še kamero na čeladi mi je zalilo. Možakar mi postavi rahlo neumestno vprašanje: »Ali si moker?« »Ja malo pa res!« mu odvrnem in se kar ne morem načuditi pogumu njegove komaj petnajstletne hčerke, ki je »mokri raztežaj« malo prej preplezala v vodstvu.
Od tu naprej pred nama ni več ovir in z Gregom odhitiva navzgor…

Ob petih popoldan sva na izhodiščni točki, na parkirišču, kjer naju pričakajo njegove tri dečve in Katja ter Nik, ki naju je snemal pri vzponu izpod vznožja stene. Klobasa je zašpiljena.
No pa se zame vendarle ne bo v času izgubilo leto 2014, si mislim danes, ko se je vreme zopet sfižilo in pišem te vrstice. Katja pa medtem že pripravlja kovčke za na morje.

   

O avtorju Prikaže vse zapise

Andrej Gradisnik

2 komentarjevOddaj komentar