AK Ravne

Raduha v začetku iglicopada

Ali bi naši predniki, če bi več hodili v hribe in občudovali zlatorjave macesne, mesec november še poimenovali po padajočem listju?

Toplo novembersko sonce in neporavnan poletni račun (beri: zakleman zatič v Frdamanih luknjah) sta bila zadosten “vržeh”, da sva z Andrejem to nedeljo strašila po ostenju Raduhe.

Kočo zapirajo in oskrbnika Slavc ter Polona se odpravljata na zaslužen dopust. Pod njo na odcepu ceste k novi pastirski bajti preseneti nov smerokaz. V torek sta ga menda postavila Fižola in Kalči, je Slavc izdal skrivnost.  Naj se ve, kje bo v naslednjih letih županstvo Grohota!

Če je snega ob koči bolj za vzorec, je višje gori že prava zima. Zavarovana pot je bila mestoma zoprno poledenela s kar nekaj snega, ampak na srečo je bila temperatura dovolj visoka za varen korak. Tako se je dalo čez prvi del Stanetove zajede zlesti brez krempanja, zgornji del je bil pa itak čisto kopen. Sledil je še kratek spust do zadnjega previsa v Frdamanih luknjah, kjer sva v začetku avgusta pustila čisto nov zatič. Saj ja vendar nisem tako krut, da bi siromaka pustil zmrzovati čez zimo samega tam gori. S pomočjo pravega orodja je hitro zlezel iz razpoke in se pridružil ostali bandi na plezalnem pasu.

Sledilo je še malo nastavljanja toplim sončnim žarkom, nato pa previden sestop po poledeneli poti do bajte in naprej domov brisat prah s turnih smuči. Kmalu bo namreč spet zapadel sneg je veter šepetal skozi krošnje bukovskih macesnov. 🙂

Anza in Andrej Štornik

O avtorju Prikaže vse zapise

istornik

2 komentarjevOddaj komentar