AK Ravne

Immer der Nase nach, 8b 170m

Dokaj resno študentsko življenje, status športnika, poškodba pred izpitnim obdobjem in enormne količine kave so mi omogočile, da že od 12. junija ne počnem ničesar v zvezi s faksom, razen kavic s sošolkami in sošolci. Sicer sem zdaj obsojen na ogromno ur prostega časa, kar pa mi dovoljuje, da je moja edina skrb plezanje. Na kratko povedano, do konca septembra bom užival! Od ponedeljka naprej nisem več najstnik in kot po planu je zdaj čas, da se lotim resnih, odraslih stvari. 🙂 Že prejšnji teden sva se z Jernejem Krudrom dogovorila, da se na začetku tega tedna odpraviva v neko težko dolgo smer, kot priprava na velik projekt, ki ga planirava za september. Kocka je padla in v torek sva se odpeljala do stene Grazer Bergland. Po napornem praznovanju s prevelikimi količinami zaužitega sladkorja, sem si v šibkem trenutku neorganiziranosti pozabil nastavit budilko, a me je hvala bogu včeraj ob pol petih zjutraj zbudila biološka ura. Ob šestih sem  s svojo srebrno puščico že stal pred casa del Kruder, po dveh urah vožnje pa sva bila na parkirišču. Oba sva že celo življenje navajena na maksimum dvajset minut dostopa do stene, balvanov, zato naju je ura in pol dostopa do stene kar precej prizadela v meča. Kot resni odrasli osebi sva se pod smerjo ”Immer der Nase nach” stala s le še dvema litroma vode, jackpot! Kruder je v smeri bil že nekaj leta nazaj, zato je bil načrt, da sta prva poizkusa v najtežjih dveh raztežajih moja. Prvi raztežaj je ocenjen s 3, zato se odločiva, da prvi raztežaj preplezava v čevljih in nahrbtnike hraniva pod drugim. Pred vstopom v drugi raztežaj si zaželiva srečo in Kruder že pleza. Brez težav imava po dvajsetih minutah pod sabo ogrevanje (3, 6c+). Tretji raztežaj pa že predstavlja resnejše plezanje, saj je ocenjen s 7c. Pogled navzgor nama odpira položna plata. Hm, ”7c plata na nt”?! Obujem si plezalke in se pretresem do zgornjega dela raztežaja, potem pa ja… vsakodnevno premikanje po previsih verjetno ni najboljše za take smeri. Po neuspešnem poizkusu pregledam gibe, se spustim nazaj do Krudra in mu razložim potek gibov. Kruder se kot pravi ”old school” plezalec čez raztežaj sprehodi in se takoj vrne nazaj, da se v tehnični plati poizkusim še enkrat. V zgornjem detajlu se mi noge tresejo kot Elvisu, sreča pa se vseeno obrne meni v prid. Za mano do pod najtežji raztežaj potehničari Jernej. Nad nama se odpre deset metrov dolg previs ocenjen z 8b(8a+/b). Spet je prvi poizkus moj. Vpnem prva dva svedra in se hitro zavem, da naju čaka par težkih bolderaških gibov. Krudi me spusti do police in se poda v Nos. Tudi njega detajl, kar hitro utiša. V smeri visi še nekaj časa in naštudira gibe. Ko se spusti na polico, takoj naredi še en hiter poizkus, ponovno neuspešno. Na čakalni listi se ponovno znajdem jaz. Po nekaj gibih sem spet v postopku čudenja in iskanja rešitve. Nekako se spravim čez gibe in malo bolj pozitivno gledam na stvar. Naslednji poizkus jo imava! Kruder se parkrat napne in že je ne vrhu. Spustim ga do police in upam, da bo uspelo tudi meni, konec koncev je dogovor tak, da se lahko v McDonaldsu nazaj grede ustaviva le, če oba opraviva vzpon. V smer se podam na popoldanskem soncu in se v iskanju barve za na plažo, znajdem pod zadnjim raztežajem. S svojimi dolgoletnimi alpinističnimi izkušnjami (haha) sem bil na vrhu 8b-ja brez varovala, matičark, … Spustim se nazaj pod previs in z opremo na pasu po kompletih znova zlezem do vrha. Stojiva pod zadnjim raztežajem in ocena (7a) nama kaže na to, da je uspeh zagotovljen in da bova, kar hitro spet pri avtu. Ampak, pričakuj nepričakovano… tudi finalist svetovnega pokala lahko pade v 7a plati. Jernej mi razloži ”beto” in na tanki meji, da bi padel tudi jaz, si z Elvisom pomagam do vrha smeri. Spustim se na začetek in Krudi se v drugo, v rahlem dežju sprehodi še čez zadnji raztežaj. Smeri je konec, dneva pa še ne! Na vročem soncu ostaneva brez vode. Verjetno ena izmed boljših stvari na 40°C, ko imaš pred sabo še kar nekaj sestopa. Pa sva preživela tudi to. Sicer z malo podrto koordinacijo sva sestopila do avta in gostilne. Natakar se nama smeji, ko ga ”zašvicana” prosiva ” Wasser, bitte”. To je to, najtežja večraztežajna smer za oba, je za nama! Zdaj naju do sredine avgusta čakajo treningi še za zadnjo tekmo svetovnega pokala, potem pa potujeva v Švico, kjer naju že pričakuje ”Hatori Hanzo”, 8b+ 350m. Bomo videli, upam, da sva se včeraj kaj naučila. 🙂

Sproščanje pod najtežjim raztežajem: https://instagram.com/p/415frUkHRt/?taken-by=gregorvezonik
nase

O avtorju Prikaže vse zapise

Vezi

4 komentarjevOddaj komentar

  • Bravo Grega. Se splača trenirat za lepe stvari, ki niso podarjene in si jih ne moreš kupit.To jeseni pa še mene kam pelaš, sam ne tk tško…
    LP Vezi

  • Gregor, še dobro, da sem dobila toliko tvojih avtogramov že takrat, ko si bil še brez vozniškega dovoljenja. Zdaj najbrž ne bi na vrsto prišla. 😉
    Vse najboljše (zame vedno mulc)! In čestitke za tole smer!

  • Bravo Vezi, te je prav fajn videt v taki smeri 🙂
    sm že malo upanja zgubljal, pa vidim da te je začelo grabit, super!!!