AK Ravne

V spomin Milanu Vošanku – Činksu

Milan Vošank – Činks

(1954-2015)

IMG_9756Vsaka celota je sestavljena iz manjših delov. Posamezno se nam včasih zdijo nepomembni, a so ravno oni tisto, zaradi česar celota obstaja. In kaj drugega smo ljudje za druge ljudi? V celoto povezani delčki, ki tvorijo naš vtis o nekom. Vsak jih ima nekaj – eni več, drugi manj. Danes smo tukaj tisti, ki nosimo vsak svoj delček celote, od katere jemljemo slovo. Ne za zmeraj. Samo toliko časa, dokler se delčki, ki jih lahko poimenujemo tudi sedanjost, ne združijo v neki novi obliki na nekem drugem mestu.

Tudi jaz imam svoj delček. Začel se je z vprašanjem: “Činks, a maš mogoč pršut?” In Činks mi je izpolnil željo. Bil je eden tistih koncev tedna, ko smo s kolesi in plezalno opremo odpotovali v Cerknico k prijatelju, h koroškemu Notranjcu, Milanu Vošanku. Ves konec tedna si je vzel za nas in nas popeljal po nam še neznanih kotičkih Notranjske. Za prijetnejši večer pa nas je povabil še na vaje svoje glasbene skupine Fletno …

IMG_2593

Dobra stran sprememb, ki se nam v življenju dogajajo, je gotovo možnost srečevanja novih in zanimivih ljudi, in ko sem se s hribi začela seznanjati še drugače kot le s hojo po zavarovanih poteh, so moj telefonski imenik začele polniti nove številke. Med njimi tudi Činksova. Kmalu po tistem, ko sva se prvič srečala, se je izpisala na mojem telefonu. “Za nekaj dni pridem na Koroško in bi rad kaj plezal. Imaš čas za eno smer v Peci?” Pa sva se navezala. Še večkrat potem. In vsaka tura z njim je bila svojevrstna dogodivščina. Kako vendar ne bi bila, saj je bil zaljubljen v hribe in naravo, oboževal je barve, glasbo in besede. In ko je vse te svoje ljubezni združil, jih spravil na platno, na papir ali spremenil v zvok, so dogodivščine dobile nove dimenzije. In izjemni trenutki so postali neminljivi.

Milan je nekoliko izstopal iz kroga alpinistov, ki jih poznam, in ko sem nekoč to tudi javno povedala, me je vprašal, kaj mislim s tem. Koliko pa jih je, ki znajo z besedami naslikati tisto čarobnost prebujajočega se jutra pod steno visoko v gorah, obenem pa te iste občutke potem nanesti še na slikarsko platno?

Človek je ob njem včasih dobil vtis, da ves navdih, ki ga potrebuje, dobi v gorah. A to je bil varljiv občutek. Družina je bila tista, ki je krojila njegovo življenje; njegovi najbližji, njegovi hčerki, o katerih je pripovedoval vsakič, ko smo se srečali, in na kateri je bil vedno upravičeno ponosen. In gore je dojemal kot ljudi, ljudi kot gore in oboje je bilo zanj neločljivo povezano: “Kaj pa ono drugo v gorah? Lepota v naravi, tista, ki vzburka kri? Lepota v odnosih z ljudmi? Lepota čustev z gora in lepota kot darilo sočloveka. Kolikokrat sem že o tem govoril in pisal, pa se ne znam izpeti.”

Pršut. Taka malenkost. Lahko bi rekla, da v množici vseh drugih trenutkov, vrednih zapisa, vsega, kar je ustvaril, banalnost. A vseeno tako močan trenutek, da ga še po več kot desetih letih nisem pozabila. Kot ne bom mnogih drugih in kot spet drugih ne bo nihče, ki se je kdaj z Milanom navezal na vrv. Mu sledil s kolesom, se s smučmi v njegovi družbi spustil po strmini, si ogledal razstavo njegovih slik, prebral njegovo knjigo ali ploskal njegovemu igranju na kitaro in orglice …

IMG_0108Prihaja čas, ko se bodo delčki, ki sestavljajo celoten spomin na Milana, razšli. Najbrž jih v tej sestavi, kot jo vidimo danes, ne bomo videli nikoli več. Prepričana sem, da bi zato vsak izmed nas Milanu rad povedal še nekaj besed, ki bodo, žal, zaradi njegovega prezgodnjega odhoda ostale neizrečene. Tukaj stojite ljudje, ki ste njegova družina, in tisti, ki nas je imel za svojo družino v drugačnem, a kljub temu iskrenem pomenu te besede. Vsak izmed nas nosi v sebi delček spomina na osebo, ki je znala življenje ljubiti in to ljubezen na toliko različnih načinov deliti. To pomeni, da bomo s tem, ko bomo tudi sami sledili njegovemu zgledu, ta delček posredovali naprej. Tako bo Milan ostal z nami. Ne le zaradi svoje bogate zapuščine, ampak ker ga bomo znali začutiti takrat, kadar bomo, na primer, nekomu izpolnili majhno željo.

Trdno sem prepričana, da bi Milan želel prav to in da se zdaj, če bi mi to lahko videli, zadovoljno smehlja in nam prisrčno maha, kakor nam je zmeraj, kadar smo se poslavljali.

Milan, počivaj v miru. Naj bo tvoja pot tja, kamor greš, čudovita, kakor so bile tiste, ki si jih prehodil z nami. Hvala, hvala ti za vse!

Marta Krejan Čokl

 Cerknica, 23. 7. 2015

O avtorju Prikaže vse zapise

Gozdna

3 komentarjevOddaj komentar

  • Tisockat hvala, Megi, za te tople in iskrene besede, ki tako pobozajo in umirijo duso in srce v teh samotnih trenutkih brez Milana in se enkrat hvala vsem njegovim prijateljem s Koroske.
    Sonja

  • V petek, ko sem prišel na Koroško me je to, kar mi je povedal Špilč ohromilo in sem obsedel v uti, napol podrti drvarnici ob Meži, ki mi obuja spomine na življenje nekoč.
    Občutka si nisem znal ozavestiti, obesediti. Marta, tebi je to enkratno uspelo.
    Točno to sem čutil takrat. Marsikje sem že živel, pa se tja nimam kaj vračati.
    Delčki mojega življenja, ki nekaj pomenijo poleg ožje družine so očitno iz mladosti na Koroškem in vsak izgubljeni del boli.
    In se spomniš norega novoletnega žura nad Mežico, ki ga je zrihtal Činks, pa najinega plezanja v Dolgi Nemški, pa še in še.