AK Ravne

Ne prihajam sam …

K TEBI

Ni sam ... Ni sama.

Ni sam … Ni sama.

Toda sedaj,
danes ni zaprek,
je le pot spet k tebi,
gora moja,
Jezerski Stog
Ne prihajam sam …

 

Nekaj njegovih prijateljev na njegovi planini

Nekaj njegovih prijateljev na njegovi planini

Ne, Milan ni bil sam na planini Krstenici. In ni bil sam na Jezerskem stogu. Kot že tolikokrat prej ne, ko je svoji Sonji razkrival skrite kotičke tam okoli, z njo sanjaril po brezpotjih in občudoval nore barve neba ob večerih … Ali v jutrih, ki so prebujala živino na pašnikih, dramila ptiče in vabila pastirje iz njihovih stanov.

 

Ne v slovo, v pozdrav!

Ne v slovo, v pozdrav!

Kri ni voda.

Kri ni voda.

Njegova draga, njegovi sorodniki in njegovi prijatelji smo mu pomahali z njemu tako ljubega Jezerskega stoga, ki ga ni le obiskoval in opisoval, ampak tudi naslikal.

Vsak s svojo zgodbo

Vsak s svojo zgodbo

29. avgust 2015 je bil, ko smo se Milanu Vošanku – Činksu v poklon in spomin zbrali na planini Krstenici. Dan za vriskanje, če bi bil on tisti, ki nas bi vodil po brezpotjih do vrha Jezerskega stoga … A vendarle je bil z nami. V mislih, v duhu, v kamnih ob poti, v planikah na brezpotju, v velikem možicu na vrhu Stoga. Bil je z nami v zgodbah, ki smo jih vsak svojo doživeli z njim na poteh in v smereh, in bil je z nami v Sonjinem pripovedovanju in vodenju po stezicah, kjer je nekoč on vodil njo.

Marta

Pozdrav na Jezersekm stogu

Pozdrav na Jezerskem stogu

“Slovo v njegovem svetu in s prijatelji, ki so del poti prehodili z njim, je bilo res ganljivo, in še se bomo vračali tja, kjer je Milan tako neizmerno užival sam ali v družbi, kjer je našel svoj mir in tišino. Hvala za nepozabno srečanje, nabito s čustvi, ki privrejo na dan v prvinskosti objema gora in v vaših toplih in srčnih objemih.

Hvala vsakemu posebej in vsem skupaj za trenutke, ki jih tudi čas ne bo izbrisal iz spomina.”

 Sonja

O avtorju Prikaže vse zapise

Gozdna

1 komentarOddaj komentar

  • Hvala, Megi, za cudovito stkano zgodbo z Milanovimi clanki v Planinskem vestniku, ki jih je vedno z veseljem napisal se sveze po koncani turi ter komaj cakal na objavo, ker je imel v mislih ze pripravljeno nekaj novega.
    In, hvala vsem za nepozabne tople objeme in stiske rok, za vso prelepo energijo iskrenosti in srcnosti…
    Milan je vse to poklanjal nam na svoj nacin, da smo ga lahko zacutili v njegovem iskrivem pisanju, zarecih barvah na platnih, v neznih zvokih orglic in kitare, v pesmih…
    Hvala, Milan, vedno bolj smo ponosni, da smo del poti prehodili s tabo…

    “Nekje na vrheh, v blizini zvezd, sega nekdo s pobozno roko, po nedotaknjenih stvareh…”.(O. Zupancic)
    Sonja