AK Ravne

Poletje v stenah novembra

Kak teden ali malo več nazaj sem zasledila, da so temperature v Tamarju že padle pod minus in že sem razmišljala, kam sem ob selitvi zapakirala cepine. V rokah, no, v ledu jih nisem imela od predzadnje sezone, tako da tako to kljub temu, da so prejšnja leta bili vedno na vidnem mestu, ni nič nenavadnega. Potem sem začela tuhtati, da moram dobiti zimska oblačilca za Bora, saj njega seveda bolj zebe kot mene, ko ga nosim okoli (meni je vedno bolj vroče, ker je mulc pač vedno večji in težji), čeprav se stiska k meni. Pa se je izkazalo, da očitno še nekaj časa ne bo treba brusiti cepinov in nabavljati zimskih oblačilc za malega potepina, saj se še niti gadi iz Klemenče peči niso poskrili pred mrazom …

IMG_7155

Raduha iz Sivega volka v Klemenči peči

Po tako dolgi abstinenci, kot jo imamo “sveže mame”, človeka pač vleče v skale, zato sem Juretovega sodelavca Aleša prepričala, da tudi on nujno potrebuje dan dopusta (no, pravzaprav mu je Jure v službi samo namignil, da mislim iti plezat, on pa tudi že lep čas ni potipal skale …), in prejšnji četrtek sva jo mahnila v Klemečo peč. Pa ne zato, ker bi bila brez domišljije, ampak zaradi moje mantre, da nimam veliko časa, torej mora biti malo dostopa, ne predolga smer …

Aleš v drugem raztežaju Sivega volka

Aleš v drugem raztežaju Sivega volka

V skoraj poletno toplem četrtku, ko bi v Logarski vse moralo dišati po prihajajoči zimi, sva se zapodila v popularnega Sivega volka, misel na še drugo smer pa sva opustila, saj “sindrom dojenčka” po devetih mesecih še ni popustil, Aleš je zvečer delal še v begunskem centru, Jure pa je že prej napovedal slastno večerjo oz. pozno kosilo.

Ko zaradi vročine plezalniki še bolj tiščijo ...

Ko zaradi vročine plezalniki še bolj tiščijo …

Moram povedati, da je Bor precej družaben dojenček, “mlade” mamice pa tako ali tako potrebujemo družbo sebi enakih, da nas vsaj nekdo razume, ko jamramo o neprespanih nočeh, o virusih, razpravljamo o zdravi prehrani, o izgubi kilogramov in trebuha, o temencah … In seveda o pomanjkanju plezanja, kolesarjenja, časa za knjige … In kje je bolje jamrati in “celiti rane” kot pa na sprehodih po naših hribčkih, medtem ko mulčki, stisnjeni k nam, dremuckajo ali pa že radovedno opazujejo oblake, listje, drevesa … Seveda na koncu jamranja vedno zaključimo, da za nič na svetu ne bi menjale, da imamo najlepše dojenčke na svetu in da bi porodniška morala trajati vsaj tri leta!

Mlade mamice z mladički na Sv. Jakobu nad Preddvorom: Andreja z Vito, Tinca z Mijo, Polona z Lovrom in midva z Borom

Mlade mamice z mladički na Sv. Jakobu nad Preddvorom: Andreja z Vito, Tinca z Mijo, Polona z Lovrom in midva z Borom

Prav posebni pa so trenutki, ko nama z Juretom uspe vso mularijo prepričati, da je fajn, če gremo na kak hribček … Čeprav že dolgo nismo bili vsi skupaj kje, nam pa vsaj po delih ratuje. 🙂

Na Krimu z mulci. Je bilo presenetljivo hladno.

Na Krimu z mulci. Je bilo presenetljivo hladno.

 

Najstarejša in najmlajši na Polhograjski Grmadi

Najstarejša in najmlajši na Polhograjski Grmadi

 

Ker kljub porodniški precej visim za računalnikom (delam, al, da ne bo kdo mislil, da sem kaka odvisnica od igric ali socialnih omrežij), občasni pobegi v hribe – tudi brez malčka – pašejo še toliko bolj. In ko se ponudi priložnost za kaj takega med tednom, a babica ne utegne biti varuška, mož požrtvovalno (japajade, seveda mu je fajn biti fraj samemu z najmlajšim potomcem, a ne, Jure?!) vzame dopust. Nazadnje je bila taka priložnost v sredo, ko je Tinca vodila Mateja čez Zeleniške špice na Planjavo. O teh špicah sem sanjarila že od pomladi 2012, ko sem se zaradi megle obrnila tik pod vstopom, zato sem zgrabila priložnost, in se spet (nazadnje je bilo to na Grossglocknerju) “prilepila” na Tinco in Mateja.

IMG_7263

Na vrhu Zeleniških špic

Čeprav smo bili kar zgodnji, ko bi človek pričakoval vsaj kako roso, če ne že česa pomrznjenega, smo lahko plezali v kratkih rokavih. V dolini je bilo pravzaprav precej bolj hladno kot v hribih. Res, tam zgoraj so bile poletne temperature in je zelo prijalo, ko smo naleteli na kako senco. Zeleniške špice pa si dejansko zaslužijo opevanje, ki ga slišimo ali beremo od tistih, ki so tam že bili. Nori razgledi in lepa plezarija, začinjena z dišečo jesenjo! Le pretoplo je bilo.

IMG_7236

Tinca in Matej na Zeleniških špicah

Greh bi bil, če ne bi skočili še na Planjavo, od koder smo ugibali imena vseh teh oddaljenih in bližnjih vrhov, ki so bili jasno vidni v tem idealnem dnevu. Moram priznati, da se mi je malce stožilo, ko sem spet videla Raduho, Uršljo med Ojstrico in njo, Peco, Olševo malo bolj levo … Kmalu!

Raduha ...

Raduha …

Marta Krejan Čokl – Gozdna

O avtorju Prikaže vse zapise

Gozdna

4 komentarjevOddaj komentar

  • Sem pred dnevi pod vrhom Dobrče zaslišal otročkov glas in kmalu zatem srečal tri deklice
    nosenši rukzake od spredaj in sem takoj pomislil, da so ene take bejbe kot je naša Marta.
    Pogled v vpisno knjigo, po spominu – Tina (Batista), pa Lovro (otroček) pa mamica doma iz Pševa. Najbrž sem srečal tvojo družbo – le vaju z Borom žal takrat ni bilo.
    Lepo je v hribih, pa makar glih ne plezaš.

  • Branč, res je, moja družba je bila. Z Borom pa ravno takrat nisva šla zraven, ker sem bila že prej zmenjena za varstvo in plezanje v plezališču. Bi te pa bilo lepo videti. No, saj za to bo še priložnosti. 🙂 Ja, v hribih je vedno lepo, tudi če ne plezaš, če pa detetce neseš s sabo, je pa sploh čarobno.