AK Ravne

Devetdesetletnica po devetdesetletnici

Čeprav je taka izjava popolnoma brez smisla, moram priznati, da mi je žal, da nisem začela smučati (sploh turno) že prej. Zakaj brez smisla? Ker je, kar je, in ker je fajn, da sem sploh začela, poleg tega pa nekoč očitno nisem imela tako močne želje in še česa, kar pač človek potrebuje za tako dejavnost. Zdaj imam vse, in ko lahko, skočim … hahaha, skočim – le če bi bila našpičena kot turne riti, bi lahko tako rekla – na kak zasnežen hrib in z vsakim spustom mi gre bolje. Sem kar zadovoljna. 🙂

A je sploh treba kaj napisati?!

A je sploh treba kaj napisati?!

Proti koncu marca, ko so bili lažje dostopni in turnosmučarsko lahki hribi še beli, sem eno dopoldne “skočila” na Raduho. Ker nisem točno vedela, kje parkirati, sem morala nekaj časa pešačiti po kopnem, ampak ko sem prišla do snega, je bilo klamfanje s pancerji pozabljeno. Saj veste, na Raduho gremo (skoraj) vedno z Grohata … Pravzaprav gremo v njene stene, tako da je bil zame to dvakratni krst. Ampak ker je precej očitno, kje moraš iti, in ker je bila pot shojena, povsod pa so bile tudi sledi turnih smučarjev, nisem imela nobenih težav pri spoznavanju drugega lica naše Raduhe.

Raduha marca

Raduha marca

Ko sem ugotovila, da s pancerji ni tako zelo težko hoditi, sem se čez teden dni odločila, da grem na Savinjsko sedlo. Tokrat ne sama, Korošice smo namreč želele narediti eno “babjo” turo. In smo jo, le da se ni izšlo čisto po načrtih, ker se mi je zelo mudilo domov. Samica z mladičem pač. In z veliko družino, na kar se po enem letu še vedno navajam. Priznam! 😉 Z Marinko sva zato hiteli na sedlo in se z Martino in Simono, ki sta s parkirišča krenili za nama, srečali potem šele v koči na Okrešlju. Pa še to le toliko, da smo spile zasluženega rosnega.

Okrešelj

Okrešelj

 

Vendarle pa je tudi nama z Juretom uspelo odpeljati eno skupno turo, in sicer na začetku maja. Babica, ki čuva dete, ko sva midva v službi, je naju prav napodila od doma, ko sva malo pojamrala, da nimava časa zase, in poskrbela za mularijo, kot znajo le babice. Pa sva jo mahnila iz Krme proti Kredarici, potem pa na planoti pod Kredarico levo na eno sedlo (sva kljub vsemu želela biti čim prej doma), za katerega ne vem, kako se imenuje. Na zemljevidu sem našla Konjski preval, ampak nisem ravno prepričana, da je bil ta. Razmere niso bile najboljše, ampak bilo je krasno, da sva spet bila skupaj v hribih, in to sama. 😀

Konjski preval?

Konjski preval?

In za, upam, da ne še konec sezone, je nama z Marinko končno uspelo obuditi praznovanje najine obletnice. Devetdeseto sva imeli letos! Devetdeseto! In ker letos ni bilo ravno veliko ledu, ki je bil do zdaj najin gostitelj ob praznovanjih, in ker nisva in nisva našli prostega skupnega konca tedna, sva namesto januarja praznovali 21. in 22. maja. In ni nama žal, da se je tako zavleklo. V hribih nad Maltatalom (tudi tam sem bila prvič, saj sem do zdaj vedno obtičala v ledu v dolini) so bile tisti konec tedna menda najboljše možne razmere. ‘Menda’ zato, ker sama s svojimi izkušnjami pač nisem kompetentna za take trditve. Ob pol šestih sva parkirali pri jezu, si lepo počasi pripravili nahrbtnike in se spet počasi vzpenjali proti vrhu Oberlerchnerspitze. Sva rekli, da greva “na izi”, ker imava ves dan čas. Pravzaprav sva tisti dan vse počeli “na izi” – na vrhu sva si privoščili kar dve uri razgledov, po odličnem in dolgem spustu, ki je zaradi odjuge bil nekoliko naporen le proti koncu, pa se je občudovanje razgledov nadaljevalo še na parkirišču.

M & M na vrhu tritisočaka Oberlerchnerspitz

M & M na vrhu tritisočaka Oberlerchnerspitz

Ker je bila prejšnja noč kratka, sva nedeljsko jutro začeli nekoliko bolj pozno, tako da sva drugo polovico Korošcev (prva polovica je bila tam že v soboto) srečali na pol poti proti Kölnbreinspitze, ko so že vriskali navzdol. Tudi tokrat je bilo malce oteženo smučanje le proti koncu, ampak nama bolj poznega vstajanja nikakor ni bilo žal.

In na Kölnbreinspitze

In na Kölnbreinspitze

 

Gozdna

Foto: Marinka Dretnik in Marta Krejan Čokl

O avtorju Prikaže vse zapise

Gozdna