AK Ravne

SIVI VRAG V KRIŽEVNIKU

 

Stena Križevnika je zaradi svoje odročnosti, dolgega nemarkiranega dostopa, zahtevne mestoma popolnoma monolitne stene in zahtevnih sestopov manj obiskana. Tudi sam sem, do včeraj, bil v njej le enkrat. Spomnim se da sva se z Mihijem pred devetindvajsetimi leti pošteno namučila v strmih grapah, ki so jih prekinjali skalni skoki, da sva sploh prišla do votline – bivaka pod steno iz katere sva naslednji dan zaplezala.
Tokrat je bilo povsem drugače. Z Gregom sva v slabih dveh urah že bila pod vstopom smeri Sivi vrag. Gre za eno izmed mojstrovin Frančka Kneza, ki jo je preplezal leta 1988. Od takrat pa do danes je doživela le nekaj ponovitev. Štiristo metrov dolga smer ponudi zahtevno, a lepo plezanje v čvrsti skali. Ker je le deloma opremljena je poleg metuljev in zatičev potrebno imeti s sabo tudi nekaj klinov. Spodnji del smeri je najtežji in najbolj strm, srednji ponudi monolitne plošče, in zgornji, preden prideš v lažji svet, ki vodi do roba stene, zelo lep raz.
Lepa vremenska napoved in jasno nebo, ki sva ga zrla na dostopu je obetalo lep dan, a že ob vstopu v smer so se na nebu nagrmadili črni oblaki. Konec prvega raztežaja so že priletele prve deževne kaplje. Ravno, ko je Grega plezal najtežji raztežaj pa se je najprej vsula sodra in nato dež. A Grege to ni motilo, saj ta del smeri teče pod skalno streho. Kot je nevihta hitro prišla je tudi hitro odšla. Dokler sem še sam opravil z raztežajem »pod streho« pa se je stena nad njo že osušila. Nato so se sonce in oblaki na nebu ves čas izmenjevali, tako da je bilo počutje izmenjujoče se , toplo – hladno.
Pod robom stene sva prečila do izstopnega žleba Resnikove smeri, sestopila po njem dokler se stena ne prelomi strmo navzdol, neuspešno iskala prvi spust in ko sem se naveličan usedel v grušč sem točno pred nosom ugledal zbledelo vrv namotano okoli borovih vej… In ker naju je sistem spustov po Resnikovi smeri pripeljal čisto blizu velike votline v katerem so pred davnimi leti celjski in šaleški plezalci uredili prijeten bivak si nisem mogel kaj da ne splezam vanj. Lepo je videti, da bivak v tem izjemno slikovitem in samotnem okolju še živi.
Kar pregladko nama je tekel dan da se bi tako tudi zaključil. Na sestopu sva zgrešila prehod kjer bi morala navzdol pod predostenje, nekakšen širok zid, ki je ravno tako strm in monoliten kot glavna stena. Znašla sva se v borovju nad njim. Ker nisva vedela kje sva, še manj kje sva zgrešila pravo smer in sva v borovju na robu stene ugledala sidrišče sva zopet razvila vrvi. Nekaj zračnih vrvnih spustov naju je pripeljalo pod predostenje. A tudi nižje kjer sva že prešla gozdno mejo sva še naprej sestopala na slepo. Kar nisva mogla verjeti kako daleč je do Robanove kmetije kjer sva zjutraj pustila avto. Kmetija je bila že v senci, zadnji sončni žarki pa so z toplimi barvami ožarjali našo Raduho, ki je od tod videti drugačna kot jo poznamo iz naše strani. Z Robanom izmenjamo nekaj besed in midva odideva do avta. On pa sede na klopco pred domačijo in se zazre proti Robanovem kotu obkroženim z strmimi vršaci. Če še niste spoznali raja na zemlji pojdite plezat ali pa se le sprehajat v ta od množic odmaknjeni kotiček.

01-IMG_6023

02-IMG_6029

03-IMG_6036

04-IMG_6038

05-IMG_6042

06-IMG_6047

07-IMG_6051

08-IMG_6059

09-IMG_6070

10-IMG_6076

11-IMG_6081

12-IMG_6099

13-IMG_6105

Save

Save

O avtorju Prikaže vse zapise

Andrej Gradisnik

3 komentarjevOddaj komentar