AK Ravne

Poročna, nova smer v Lanežu

Lan-EŽ se lepo rima s posebn-EŽ ali skrivnostn-EŽ. Oboje drži, saj teh skal nad Grohatom ne obiskuje veliko plezalcev, planincem pa je najbrž bolj ko ne neznanka. Po eni strani presenetljivo, saj je ta gora (ali del gore) izjemno lepa. Po drugi strani pa je prava vaba za tiste, ki si želijo miru in prvinskosti. Tega ima Lanež v izobilju.

Lanež

Lanež

Pred nekaj leti sva z Anzatom, ki je po moje pravi Lanežev poznavalec, tukaj skupaj preplezala dve prvenstveni smeri in tisto skalovje z okolico me je prav prevzelo. Eno smer, Brusnice z ginesom, sem (sva) posvetila Juretu, ki sem ga spoznala malo pred tem, in že takrat sem si zaželela iti tja plezat tudi z njim. Še bolj pa po tistem, ko me je zasnubil, saj poroka ni kar tako in je treba preplezati tudi smer temu dogodku v čast. Linija, ki sem si jo zamislila, je bila po informacijah in slikah (ki mi jih je seveda zrihtal Anza) še ‘prosta’ in je čakala na termin, ko jo bova z Juretom lahko šla ‘provare’. Pa se je zavleklo. Nosečnost z vsemi stranskimi učinki, selitev, vmes poroka pa še gradnja … Seveda sami dobri in prijetni razlogi, vendar vprašajte izkušene – nobeden izmed njih na plezanje ne vpliva prav blagodejno. No, počasi otroci vendarle rastejo, hiša postane dom, selitev preteklost in poroka spomin, ki ga obujamo ob obletnicah. In kaj je boljše kot preplezati prvenstveno smer na obletnico poroke!

Jure se še smeji, ker ne ve, kaj ga čaka. ;-) Pa ne govorim o najinem zakonu, al!

Jure se še smeji, ker ne ve, kaj ga čaka. Pa ne govorim o najinem zakonu, al!

Juretu nisem prav veliko govorila, kam ga imam namen peljati plezat ob najini obletnici. Pač v Lanež, načeloma ponoviti Brusnice z ginesom in še kaj, on ga je tokrat od blizu videl prvič in mu je bila ta informacija dovolj. Moški pač. Se mi pa zdi, da je nekaj posumil, ko sem cel teden brskala po vodničkih, premetavala skice in fotografije Laneža in kar naprej hodila v klet, v svoje ‘svetišče’, kjer imam spravljeno plezalno opremo, je lepo hladno in lahko najdeš košček miru, ki je postal tako zelo redka dobrina. Sploh v gnezdu testosterona (vem, da to nenehno omenjam, in vedno bom – ker tk pač je). Pravi ‘bívak’.

Rad'ha

Rad’ha

Na Raduho sva šla točno štiri leta po tistem, ko sva se spoznala, in dve leti po najini poroki. Polna veselega pričakovanja in Juretovega nerganja o napovedanem slabem vremenu (moški pač, spet!) sva končno brez spremljave otroškega čebljanja, joka, nerganja in vsega, kar mularija pač zganja,prišla na Grohat v našo alpinistično sobo. In tam je že bil Pipi, ki je pričakoval Godota (oziroma Zapija), da bi šla naslednji dan plezat. Prijeten večer s super oskrbnikoma koče na Grohatu je hitro minil, Pipi je smuknil v sobo, midva pa v našo ‘vilo’, kjer sva pred štirimi leti tudi prvič skupaj prespala. Samo prespala, al! Kako čudovite so poletne noči na Raduhi ne bom pisala, ker vem, da jih vsi še kako poznate. Če pa so še kičasto romantične, se pa o tem tako ali tako ne piše.

Vilo mora vsak pospraviti za sabo.

Vilo mora vsak sam pospraviti za sabo.

Po dolgem spanju in s pozdravom »srečno« Pipiju, ki je imel pravi solo maraton po Raduhi, sva ležerno odšla po poti, ki nama jo je opisal oskrbnik koče Slavko, proti Lanežu. Z vstopom v smer nisva imela težav, saj je bil na Anzatovi sliki lepo viden del stene, ki je bil še »fraj«. Je na levi strani Laneža gledano z Grohata, pred Luknjasto grapo na skrajnem levem delu in med Smerjo novih začetkov ter Pa si šla, ti M. Vstop v smer je zanimiv – naravnost z melišča gor pod mokro recimo temu polico, desno nad katero stoji škodoželjen kamen, ki samo čaka roko neprevidnega plezalca. Ko se prebijemo nad polico in gremo po skrotastem svetu še malo naprej, nas smer kar sama zapelje levo. Stena se spet postavi pokonci, smer pa ob večjem roglju ki se nadaljuje v raz, vodi naravnost navzgor mimo dveh manjših previsov levo po lepo razčlenjenem razu do pomola, ki štrli iz ruševja. Od pomola naprej se po ozkem grebenu, poraščenem z ruševjem prebijemo do izstopa iz smeri, ki je udoben in s sijajnim razgledom vabi k poležavanju. Navzdol se lahko spustimo po Luknjasti grapi na levi strani od izhoda iz smeri. Smer je kar očitna in tudi od daleč sva jo potem zlahka prepoznala.

Malo je tudi trav'ce vmes

Malo je tudi trav’ce vmes

100-metrsko smer, ki jo ocenjujeva z oceno IV+ (detajl) in III-IV, sva poimenovala Poročna. In res je prav taka, kakršen je tudi zakon, če je dober, je kratek, ker če je fajn, čas vedno prehitro teče, in vedno boljši. Potrpežljivost in trud pa sta vedno nagrajena. Če je vstop zaradi vlažne skale na začetku malce začinjen (a ni enako, ko se spoznavamo – ne veš, kaj te čaka, ne veš, kaj pričakovati od drugega, ne zaupaš mu še popolnoma …), smer v drugem delu postreže z vrhunsko skalo.

Na vrhu smeri

Na vrhu smeri

Pika na i je razgled ob izstopu, ki je zares vreden nekaj mirnih minut za dušo. Ja, romantično, kakor mora biti tudi med vsemi poročenimi. Midva sva novo smer zalila enako, kot sva to naredila po prvi skupni plezariji. Z Guinnessom na vrhu smeri. Le da je bila takrat klasika, Plate, tokrat pa nekaj najinega. Poročna na obletnico poroke. Vem, sem cukrasta, ampak imam razloge za to. 🙂 In želim si jih imeti vedno!

Smer je dodana Anzatovi sliki pod številko 6.

Smer je dodana Anzatovi sliki pod številko 6.

Pravi luksuz kot piko na i pa nama je privoščil super oskrbnik Koče na Grohatu Slavko, ki naju je spotoma zapeljal do Bukovnika. Moram pa omeniti tudi sijajno gobovo juho iz svežih lisičk, s katero je Polona očarala vse obiskovalce koče. 🙂

Gozdna Marta in njen (kakor je rekla Polona, ko je Slavku povedala, da sva se po dolgem času spet prikazala gor) 😀

O avtorju Prikaže vse zapise

Gozdna

1 komentarOddaj komentar