AK Ravne

Licenčni seminar za alp. inštruktorje

In inštruktorice. 😉

Letošnji je bil sredi oktobra, in to na velenjskem gradu. Kaj za vraga pa bi lahko alpinistični inštruktorji počeli na gradu, boste morda pomislili. Priznam, da sem prvi trenutek tudi sama pomislila, da nam je Perc po pomoti poslal nekaj, kar je namenjeno nekomu drugemu, ampak priponka je bila vendarle namenjena nam, ki bi ostali brez licence alpinističnega inštruktorja, če bi “špricali pouk”. Lokacije je bila za vse, kar smo počeli, prav primerna in fajn, seminar pa odlično organiziran in izpeljan, tako da smo po moje odnesli več, kot če bi se gnetli na tisti znani koči pod najvišjim avstrijskim vrhom. Bilo nas je namreč skoraj šestdeset, kar je bil tudi razlog, da nismo šli na ledenik – preprosteje je bilo namreč seminar prilagoditi takemu številu inštruktorjev kot nas seminarju.

Vodja seminarja je bil Peter Jeromel – Perc, sodelovali pa so še Matjaž Šerkezi, Aljaž Anderle in Janez Primožič.

Ne glede na to, s čim se ukvarjamo, je nujno, da znanje obnavljamo in nadgrajujemo (huh, ko samo pomislim, na promet in “že 40 let vozim avto, ne rabim nobenega dodatnega izpopolnjevanja ali izobraževanja!”). Stvari se spreminjajo, na podlagi izkušenj pridemo do novih spoznanj, spreminjajo se materiali in spreminjamo se mi!

Pametni (sproti) pišejo, zato sem se odločila, da bom zapisala, kaj smo počeli na seminarju, dopuščam pa možnost, da kaj ni čisto točno oz. je pomanjkljivo, ker sem prelena, da bi si zapisovala sproti … Ampak prepričana sem, da boste izvedeli kaj novega, če boste tole prebrali, če ne to, pa vas bo morda vsaj spodbudilo, da boste malo pobrskali po spletu ali kaki knjigi in malce obnovil znanje.

GPS-aplikacija na mobilnih telefonih

– predstavitev aplikacije

– uporaba

– plusi in minusi

– dobra praksa

– kratka vaja iz orientacije na terenu

Matjaž Šerkezi je podrobno predstavil GPS-aplikacijo Orux Maps za android, ki je brezplačna in zelo uporabna. Za i-phone predlaga aplikacijo Pdf Maps, za katero pa je treba določene karte dokupiti. Po predavanju ob projekciji smo v skupinah opravili krajše naloge iz orientacije okoli velenjskega gradu. Splača si vzeti malo časa in nagruntati aplikacijo, prepričana pa sem tudi, da vam bo Šerki z veseljem svetoval, če vas bo kaj zanimalo ali če česa ne boste sami nagruntali.

Prva pomoč

Janez Primožič je ob multimedijski predstavitvi obnovil potek temeljnih postopkov oživljanja in opozoril na nekatere spremembe, do katerih je prišlo na podlagi izkušenj in dognanj strokovnjakov (pri oživljanju je pomembna predvsem masaža srca, defibrilatorji se premalo uporabljajo, ljudje s(m)o pogosto preveč pasivni in čakamo, da bo nekdo drug začel ukrepati …). Vsake toliko časa je res dobro malo obnoviti znanje, sploh če smo že 40 let šoferji … 😉 Moj prvi poklic je zdravstveni tehnik, celo dve leti sem delala v zdravstvu, pa priznam, da sem kljub obnovitvi znanja iz prve pomoči na nekaj let spet tu pa tam sama pri sebi rekla: “Aha, saj res! Aja?, Točno! Kk že …?”

Po teoretičnem delu smo imeli štiri “postaje” s praktičnim prikazom določenih manevrov:

– TPO (Peter Jeromel): Najprej poskrbiš za varnost, pristopiš k poškodovancu, ga pokličeš in preveriš, če je odziven, preveriš prehodnost dihalnih poti in dihanje, če ne diha, začneš z masažo srca (100/min), sledita dva vpiha, ki nista nujna, in spet masaža srca. Pri otrocih je vpihov pet. Nujno pokličeš center za obveščanje (112) oz. to naredi nekdo drug, če nisi sam s ponesrečencem. Če je le možno, uporabiš rokavice in zaščito pri vpihovanju!

– Komplet prve pomoči za alpinista, njegova vsebina in uporaba (Janez Primožič): Torbica za prvo pomoč naj vsebuje osnovni material, priporočljivo pa je dodati še kak povoj, gazo, alkoholne gazice, trakce sterilstrep (za ureznine ipd. – opravlja funkcijo šivov), opornico splint ali podobno, mrežasto raztegljivo cevasto gazo (stulpa fix), ki odlično nadomesti povoj za glavo … Odvisno od ture – ali gre za tečaj z več ljudmi, za eno samo navezo, večdnevno turo … Primožič je pokazal, kako ravnati z določenim kosom, to pa smo po želji naredili tudi sami.

– Vaja iz prve pomoči, določen scenarij in izvedba v skladu s poškodbami (Matjaž Šerkezi): Vaja, pri kateri smo ponovili, kako premikati poškodovanca, kadar gre za sum poškodbe hrbtenice. Vodja podpre glavo poškodovanca z lopatastim prijemom, drugi ga prime za gležnje in rahlo vlečeta vsak v svojo stran. Tretji reševalec razkoračeno stoji nad poškodovancem tako, da je s hrbtom obrnjen prosti prvemu, in poškodovanca prime pod ledvenim delom, četrti naredi enako, le da je obrnjen k tretjemu in poškodovanca prime pod stegni. Tretji in četrti se z nasprotnima ramama naslonita drug na drugega in na ukaz prvega vsi hkrati dvignejo poškodovanca. Če ga je treba samo zasukati na bok, prvi in drugi naredita enako, tretji in četrti pa pristopita s strani in z zunanjo roko primeta pod lopatico oz. koleno, njuni notranji roki pa se križata, tako da ga eden prime pod zadnjico, drugi pod ledveni del. Ob tem ga pretipata, da ugotovita morebitne poškodbe. Na ukaz prvega ga hkrati počasi zasučejo na bok, da lahko reševalci podstavijo nosila. Ponovili smo tudi položaj nezavestnega, pri čemer je treba paziti na to, da ima poškodovani proste dihalne poti in da mu vsebina, če bruha, steče iz ust, ter da je položaj stabilen.

Dvig poškodovanca pri sumu, da gre za poškodbo hrbtenice.

Dvig poškodovanca pri sumu, da gre za poškodbo hrbtenice.

– Izdelava nosil, načini nošenja poškodovanega (Aljaž Anderle): Ponovili smo nekaj preprostejših načinov izdelave nosil in kako nositi ponesrečenega z njimi. Ena od možnosti je zvita vrv, pri kateri razdeliš pramene na polovico in zanke služijo kot naramnice nahrbtnika, ponesrečeni pa sedi na dobro narejenem “vozlu”. Podobno lahko naredimo z neskončno zanko, tako da je en del zanke pod hrbtom ponesrečenca, drugi pa pod zadnjico, mi si ga pa oprtamo kot nahrbtnik. Če ga moramo samo premakniti na hitro, ga od zadaj primemo za njegovo roko, ki mu jo položimo čez trebuh oz. prsni koš. Če sta dva reševalca, lahko s prekrižanimi rokami naredita sedež za ponesrečenega. Iz dveh močnejših kolov in odeje, jaken, bivak vreče ipd. lahko naredimo preprosta nosila (odeja na tretjine – prekrižana, pri jaknah rokave zasučemo navznoter in skozi potisnemo kola …). Odejo lahko na obeh straneh zvijemo, na sredini leži poškodovani in na tem odebeljenem delu štirje vsak na svoji strani zgrabijo odejo in dvignejo poškodovanega. Možno je tudi splesti nosila iz vrvi.

Skalno plezanje, različni načini varovanja pri skalnem plezanju, sile pri padcih (Peter Jeromel in Aljaž Anderle)

Zadnje čase postajamo preveč površni pri uporabi materialov in klinov, ki so že v stenah. Tudi razni zatiči niso najbolj primerni za naše gore, saj kamnina ne dopušča njihove zanesljivosti. Vedno moramo imeti s sabo dobre kline, stare moramo preveriti. Pomembno je, da so sidrišča izdelana kar najbolje ter da takoj začnemo izdelovati vmesna varovanja, saj so sicer sile pri padcih prevelike. Za sidrišča niso primerne zanke dyneema, ker so zelo občutljive na trenje in se ob večji obremenitvi hitro pretrgajo, sploh ob vozlih. Uporabljamo najlonske zanke. Zelo pomembno je, da pravilno vpenjamo komplete in da pravilno uporabljamo vrvi (dvojčki in polovičke so narejeni tako z namenom in le ob pravilni uporabi nam tudi služijo optimalno in varno). Varovanje mora biti dinamično, lok vrvi ne prevelik. Varovanje na pas v naših hribih ni najbolj primerno. O tem bi se lahko razpisala, ampak ker bo kmalu v Planinskem vestniku objavljen članek na to temo, predlagam, da si ga dobro preberete. Resno! Pa ne ga samo prebrati!

Aljaž Anderle o silah pri padcih

Aljaž Anderle o silah pri padcih

Okrogla miza o gorskem reševanju. Pogovor je vodil Peter Jeromel, pogovarjali pa smo se o:

– ukrepih ob nesreči (kako postopati, prevzeti odgovornost – alp. inštruktor je moralno – tudi formalno v nekaterih primerih – odgovoren za to, kako se stvari odvijajo, rešujejo … Da pa lahko reagiramo pravilno, moramo to obvladati – pa smo spet pri usposabljanju in obnavljanju znanja!);

– potek reševalnih akcij (ogledali smo si videoposnetek in se pogovorili o določenih primerih);

– odnos alpinisti – GRS (GRS ni taxi, ne kličemo helikopterja, ampak pomoč, presoditi moramo, kdaj je res treba poklicati pomoč in kdaj lahko z izvinom gležnja vseeno odšepamo domov);

– obnašanje ob helikopterskem reševanju (počakamo privezani s popkovino, imamo pospravljene nahrbtnike, pomagamo reševalcu letalcu, ki se hoče fiksirati s teleskopskim kavljem, upoštevamo navodila reševalcev …);

– izkušnje iz tujine, mnenja …

Zaključek pogovora: vsak se mora zavedati svoje odgovornosti, pomembno je, kako izobražujemo mlade, kaj jim damo za popotnico, učiti se moramo na primerih dobre prakse, biti  moramo dober vzgled!

In treba je sodelovati – tudi z odzivi, mnenji, predlogi!

seminar

Del slušateljev in slušateljic

Toliko na kratko, čeprav ni videti kratko …

Predavatelji s Percem na čelu so seminar res dobro izpeljali in povezali vse teme, ki smo jih obravnavali. Seveda bi bilo zabavno biti na ledeniku pod Grossglocknerjem, ampak zaradi dobre organizacije in dobro pripravljenih inštruktorjev smo po moje od šestih ur, preživetih na velenjskem gradu, odnesli precej več, kot bi, če bi se metali v ledeniško razpoko. Ampak to pomeni samo to, da bo treba “štrikati” tudi v kaki zloglasni razpoki (improvizirani), saj šteje vsaka minuta. Sekunda.

 

Marta Krejan Čokl – Gozdna

Foto: mislim, da so Šerkijeve

O avtorju Prikaže vse zapise

Gozdna

1 komentarOddaj komentar