AK Ravne

Stanetova je vedno pravi odgovor!

Najbrž se reče kako drugače, ampak ker tega ne vem, bom to imenovala sindrom PMS. Pri moških! Kar kmalu po tistem, ko sem spoznala svojega moža, sem spoznala tudi to, da se pregovorno ženski sindrom PMS v resnici v enaki meri pojavlja tudi pri moških. In če ženskam pomagajo čokolada, sladoled, plezališče, ženska družba, to, da nas fantje/možje pustijo pri miru ali nasprotno, da nam strežejo do spredaj in od zadaj, mora nekaj “delati” tudi pri njih. Na srečo mi je kaj kmalu uspelo ugotoviti, kaj dela pri Juretu, na smolo pa je do tega nekoliko težje priti. Potrebujeva namreč čas, primerno vreme, varstvo za otroka …, da prideva do vstopa v Stanetovo smer v Raduhi. Ta namreč na mojega moža deluje več kot zdravilno!

Pod vstopom v Stanetovo so sindromi PMS že zbledeli.

Pod vstopom v Stanetovo so sindromi PMS že zbledeli.

Za zadnji dan v letu sva si zelo želela skočiti na en hrib. Sama. Brez mularije. Midva. Ker sva se megleno spominjala tistih mirnih trenutkov pred leti, ko sva vsake toliko imela nekaj ur samo zase, in to brez prekinitev, kot so: mama, mama, mama, mama …, oči, oči, oči …, Tomaž mi spet teži, Aljaž je spet na mojem računalniku … Stari starši so prijazno prevzeli mulce, midva pa sva že tako kratek spanec, ki ga skušava nadomestiti v prazničnih dneh, še skrajšala, da sva na koncu lahko naštela čim več prostih ur.

Zmenila sva se že za skok na Grintovec, ko sem se slišala s Fižolanom. Povedal je, da gre na Raduho in da je Miha že na Grohatu. Na Grintovec greva drugič, sva bila takoj soglasna, Raduha bo prava za zadnji dan v letu! Najina je, tam sva se spoznala, tam imava Poročno smer in kar bo vredno največ … z Mihanom in Fižolanom bova počastila spomin na Janeto.

Naš dom

Naš dom

Kot sem že napisala, sva zaradi čim več prostih ur skrajšala spanec, kar je posledično zelo slabo vplivalo na (sindrom PMS) mojega moža. “Seveda bom vozila, ti kar dremaj!” sem bila ustrežljiva, samo da si ne bi premislil. “A se bolje počutiš?” sem bila previdna, ko sva parkirala pri Bukovniku. “A jaz nesem vso robo? Saj veš, za trening to z veseljem naredim!” sem bila ustrežljiva, ko je med potjo začel govoriti nekaj o bolečem kolenu. Malo preveč njegovega molčanja in nekaj godrnjanja je bilo dovolj, da sem prvotno izbrano smer zamenjala za Stanetovo. Ker sem vedela, da “dela”. In res: znakov PMS blizu vstopa že ni bilo več, po prvih nekaj metrih plezanja sem pa spet bila najboljša žena na svetu, ki točno ve, kaj njen moški potrebuje, da se pomanjkanje spanca nadomešča v slabem vremenu, da je treba izkoristiti velikodušnost starih staršev, ki pazijo na mulce, da sem najboljša na svetu (nisem pomotoma napisala dvakrat, al) …

Detajl v Stanetovi s perspektive PMS

Detajl v Stanetovi s perspektive PMS

Stanetova je bila res dobra izbira za tisti dan in točno to, kar sva potrebovala: nekaj preprostega s čudovitim razgledom na vrhu. Ker je v njej le malo snega, pa še temu se lahko izogneš, sva lahko plezala brez derez, cepin pa je tu pa tam tudi zaradi pomrznjenih trav prišel kar prav.

"Najboljša na svetu si!"

“Najboljša na svetu si!”

Na vrhu sva srečala Edija, ki je prišel na našo goro z enim enakim razlogom kot midva, žalostim, a lepim. Pri sestopu sva se malo pod vrhom razveselila Mihana in Fižolana, ki sta prišla čez Lanež, potem pa kar pohitela na vrh in nazaj na Grohat, da smo v naši alpinistični sobi lahko vsi v miru pokramljali.

Edi na vrhu (in nenavadna panorama)

Edi na vrhu (in nenavadna panorama)

Tudi Raduha je (tudi) najin dom, in srečevanja z ljudmi, ki do nje čutijo enako, so zato še lepša. Krasno je bilo pokramljati z Ježem, ki se je odločil, da bo s soplezalcem in z Malijem silvestroval kar na bajti GRS, in zelo vesela sva bila, ko sta nas na Grohatu čakala še Bernarda in Kalči.

Svoje misli in besede smo posvetili predvsem Janeti in Činksu, ki se je od nas poslovil pred letom in pol, ampak ker življenje gre naprej, gremo v novo leto z upanjem, da bo bolj usmiljeno, tudi mi.

Marta Krejan Čokl

Foto: Jure Čokl

 

O avtorju Prikaže vse zapise

Gozdna