AK Ravne

Kako vrnem uslugo in Še enkrat prvič brez malčkov

Vedno razlagam, da imam najboljšega moža na svetu in kako prevzema še moj del družinskih obveznosti (in še kakšnih), da lahko skočim kam poplezat. Ampak (!), da, ampak tudi jaz mu kdaj naredim uslugo! V nedeljo je bil zmenjen za plezarijo z Alešem iz AO Matica, a so se od nekod privlekli virusi in Aleš je ostal brez soplezalca. Skoraj. Saj sem namreč požrtvovalno vskočila in namesto da bi nedeljo preživela lepo na toplem, sem zmrzovala v Logarski.

Čeprav je letos v primerjavi z zadnjimi leti veliko ledu, je v Logarski še vedno precej sušnato, tako da je v redkih zmrznjenih slapovih ves čas kar gneča. No, na srečo se Firštovemu slapu marsikdo izogne zaradi (najbrž) malce tveganega prehoda čez Savinjo, tako da sva se v njem srečala le z eno navezo, Rastovški slap je pa malo bolj skrit, tako da pred njim tudi ni treba stati v vrsti.

Abzajl v Firštu

Abzajl v Firštu

Oba sta bila kar dobro narejena in kljub navidezni neobleganosti precej preluknjana. Aleš pa tako naspidiran, da sem ga komaj prepričala, da morava iti domov, sploh ker naju je med potjo čakala njegova Manca, ki se je medtem sprehajala po Veliki planini, mene pa je vendarle malce skrbelo za moža, ki je moral namesto “ta rosnega” pri Zadružniku doma srebati čaj.

Vstop v Rastovškem

Vstop v Rastovškem

Dogovori, do katerih pride z danes na jutri, navadno najbolj držijo. Zato je tudi nama z Andrejo, s katero sva do zdaj skupaj samo dojenčkali, uspelo iti nekam še brez mularije, in sicer sva skočili čez luštkan slap Vis-a-vis v Soteski (pred Bohinjem). Na srečo sva si prišparali kar nekaj dopusta, ki se vleče še od porodniške, tako da sva lahko v četrtek namesto tipkovnice in miške imeli v rokah cepine. Ker je bila to najina prva skupna plezarija, je bilo še toliko bolj zabavno, menda pa se bova pojavili tudi v kadru neke oddaje. Kljub pričakovanju, da bova sami v slapu, so bili ob najinem prihodu tam ravno gorski vodnik s tremi vrvmi, na njih pa dva plezalca in en snemalec. Z glasnim klepetanjem ob prihodu sva najbrž uničili kak kader, ampak sva potem v opravičilo počakali, da so opravili, kar so želeli, in šele potem začeli plezati.

"A bom le v kadru ..."

“A bom le v kadru …”

Mati pa kar solira. :-)

Mati pa kar solira. 🙂

Vis-a-vis je zelo lušten, a kar prekratek slap, sestop je precej strm (najbrž marsikdo raje abzajla) najzahtevnejši pa je bil dostop. Pa ne zaradi dolžine ali strmine, saj hodiš po ravnem, ampak zato, ker njegov opis v Kresalovem vodničku bolj malo pomaga pri orientaciji. Ob cesti v smeri Bohinja, od koder se na desni lepo vidi slap, sta dve hiški in dva železniška mostova. Eden je pred prvo hiško, drugi za drugo hiško. Parkirati se da ob cesti blizu prve hiške ali na avtobusni postaji za njo (no, to ni ravno dobra rešitev) ali pa kje više ob drugi hiški, kjer se najde odcep desno. Po tistem odcepu desno se očitno kdaj pa kdaj da pripeljati čisto blizu slapa, ampak večinoma najbrž niti ni prevozen, če je več snega. Pa verjetno se tja z avtom sploh ne sme. Do slapa torej lahko greš po tej cesti ali pa čez prvi železniški most – odvisno, kje parkiraš avto in koliko se ti ljubi hoditi. Je pa le za kakih petnajst minut hoje. Če vmes ne tavaš ko slepa kura, ker si prvič tam in pojma nimaš, kje je tisti most, ki je omenjen v vodniku …

Ledna (juhu, kk fajn, da spet)

Foto: Andreja Jagodic, Aleš Ogrin in Marta Krejan Čokl

 


O avtorju Prikaže vse zapise

Gozdna