AK Ravne

92 let M & M ali Reševanje vojaka Štrika

Marinko poznam že precej dlje kot svojega moža in ona o meni ve toliko »zanimivega«, da bo že zaradi tega vedno moja prijateljica. Ker pa sva rojeni na isti dan z nekaj malega let razlike, je popolnoma logično, da ta »moral bi biti dvodnevni državni« praznik obhajava skupaj. Tudi že toliko let, da se spominjava najine rosne okrogle sedemdesetletnice. Kot se za čili modri ženski spodobi, sva tudi letos uskladili termin, obvestili pristojne in odšli v gore. Kot vedno. Za dva dni. Kot vedno. S polnimi nahrbtniki (kaj je bilo v njih, je najina stvar). Kot vedno.

29 po duši, 92 po emšu

29 po duši, 92 po emšu

Letos se je najinemu visokemu jubileju prišla poklonit tudi Darinka. A dvaindevetdesetletnici sva imeli svoje načrte, zato je Darinka popoldne odšla domov, jubilantki pa v Rateče, kjer sva nabrali moči za drugi dan praznovanja. Prvi dan sva namreč (če uporabim terminologijo nekaterih uporabnikov gorniških forumov) premagali strašljivo strmino Velike Mojstrovke, obdano s srhljivo meglo, ki jo je naredila skoraj za himalajsko. (Če je slučajno kdo to vzel resno, naj ne hodi v gore, al.) Darinke raje sploh ne omenjam, saj je solirala na Malo Mojstrovko!

Poskočna jubilantka

Poskočna jubilantka

Moči za naslednje, prazniku primerne podvige sva nabrali v gostišču Uh v Ratečah. Večer je bil klasično prazničen: žurka v gostilni, harmonika, kup plezalk in plezalcev, ples in pijača do jutra, načrti za zlati cepin … In potem sva se zbudili. Ker sva zvečer pozabili izklopiti zvok na telefonu in je nekdo ob sedmih zjutraj pritisnil všeček najini sliki večerje na Facebooku. A ni mogel počakat!? A bi večerja na Facebooku bila že hladna? Praznik je, pustite naju spati! 92 let imava, to pa prinese določene pravice!

Mi2

Žurka na višku!

Kaj nama je preostalo drugega, kot da ob tej nečloveški uri spakirava ledne vijake in cepine in se spokava v Tamar v led. Praznik brez leda NI praznik, to je dejstvo, pa če plezaš ob desetih ali ob štirinajstih.

Najprej sva se zapodili v Centralni slap in ga z užitkom popikali – led je bil odličen! Kaj pa češ pričakovati v teh milih zimah in hitrih otoplitvah … Cepini so držali tako dobro, da sva imeli največ težav s tem, da sva jih dobili iz ledu. Prazniku primerno sva seveda želeli tudi posladek, zato sva naredili še en tabor pod Skritim slapom (Pod votlino) in ga z velikim užitkom imeli čisto zase. Žal se za praznike pogosto zgodi, da je vsega dobrega preveč. Pri abzajlu, ko sva se že videli v koči ob ta rosnem, se nama je najprej zataknila vrv. Ob poskusu reševanja vojaka Štrika (no, dveh) pa se je na naju vsula kanonada kamnov in drobirja iz stene levo od slapa, ki je atestirala mojo čelado in malce iznakazila mojo novo čudovito prelepo puhico za mamutke. Malce se je reševanje očitno poznalo tudi na mojih ramenih, saj me je Jure doma vprašal, če sva se za obletnico pretepali v kaki gostilni. Oh, ti šodrovci … Leta se nama vseeno ne poznajo, saj je Marinka ob kanonadi skočila na varno hitreje od katerega koli gamsa ali gorskega kozla. Presodili sva, da reševanje ni več smiselno, in sva za nadaljevanje reševalne akcije zlorabili družbena omrežja (naj bodo vsaj koristna). In to zelo uspešno! Že naslednji dan naju je vseprisotni GRS-jevec iz Rateč Jurij Jeršin obvestil, da na njegovi terasi posedata dva žejna štrika, ki ju je lastnica pustila v škripcih. Lastnica ga je seveda takoj obvestila, da bo prišla z vsemi možnimi rehidracijskimi sredstvi, kakor hitro bo glava družine našla čas za varstvo plezalnega podmladka.

Centralc

Centralc

Ob zapisu o tem krivično nedržavnem prazniku (nisva namreč samo midve rojeni 22. januarja, ta čudoviti datum z nama deli tudi Tinca) se zahvaljujeva mamama, očetoma, sorodnikom, prijateljem ter vsem ljudem dobre volje, ki bi z veseljem podprli uvedbo državnega praznika na ta in naslednji dan. Posebna zahvala pa gre vsem, ki so delili objavo na družbenih omrežjih in pomagali pri hitri rešitvi vojaka Štrika (no, dveh). Elitnim komandosom, ki so ju spravili iz Skritega, in onim, ki so ju varno spremili k Juriju, se bova zahvalili osebno.

Po kanonadi - še visim, Marinka še slika. Kul!

Po kanonadi – še visim, Marinka še slika. Kul!

Naj živi 92-letnica! Kaj bo šele za stoletnico! Wiiiiiiiihaaaaaaa!

Gozdna

Foto:  midve

O avtorju Prikaže vse zapise

Gozdna