AK Ravne

Zmaj

 

Z Branetom sva v soboto preplezala veliko klasiko v 450 metrski S steni Ojstrice, kraljice Logarske doline. Smer sem prvič preplezal pred 35 leti, z Anzanom. Takrat sem prvič doživel pravo nevihto. Bila je nevihta vseh neviht. S točo in strelami, ki so treskale v grebene nad nama in so žareče kače sikale po zajedah po katerih so hrumeli potoki vode. Me je, mlečnozobega pripravnika, bilo tako zelo strah, da sem si ves čas ponavljal: “Če preživim to nevihto ne grem več plezat, če preživim … .”

Še dobro, da obljube nisem držal. Res bi bilo škoda, če mi ne bi bilo dano doživeti Zmaja v drugo in to z legendo koroškega prostega plezanja. Ni kaj, se je friko Vezi v zrelih letih kar dobro znašel v mestoma krušljivi steni, kjer je potrebno iskati prehode in te namesto svedrovca vsake toliko pričaka kak klin, ki so jih pred 55 leti (1961 in 1962) zabijali štirje prvo plezalci, med katerimi sta bila tudi Korošca Dodi in Zagorc.

Tokrat name je bilo vreme naklonjeno. Dopoldanske meglice so se razkadile in popoldan je bilo nebo sinje modro. Kljub senci v steni sva lahko ves čas plezala v kratkih rokavih. Težko bi rekel, da sva postavila absolutni hitrostni rekord, lahko pa rečem, da sva neskončno uživala. Saj veste, jih imava skupaj že krepko čez sto, pa še zmoreva!

2-IMG_7306

3-IMG_7312

4-IMG_7318

5-IMG_7336

6-IMG_7348

7-IMG_7379

8-IMG_7409

9-IMG_7419

O avtorju Prikaže vse zapise

Andrej Gradisnik

5 komentarjevOddaj komentar

  • Sm kr gmajtn za vaše komentarje. Ja Anza pirotehnike in lajtšova res nisem pogrešal, malo pa se mi je stožilo po bivaku pod steno Ojstrice, kjer si zakuril v gašperčku, sva s sebe zmetala mokre cote, se zavila v pikaste koce in že sva kovala načrte za Čopov steber. Če mi moj oguljeni dnevnik ne laže sva le štiri dni pozneje zlezla Čopa, skupaj z drugo navezo, ki sta jo tvorila Žaži in Šilton.