AK Ravne

Dan parlamajsa

IMG_9080 (Large)

Parlamajs je nekako tako slaven kot jeti. Menda je jetija videlo že precej alpinistov, vendar ga fotografirati še ni uspelo nikomur. O njem ve največ legendarni Reinhold Messner, ki mu je posvetil celo knjigo. In tudi parlamajs je po ljudskem izročilu uspelo skuhati le redkim ljubiteljem kuhalnice, saj zna pravega pripraviti samo Fika. Kaj točno jeti je, ni jasno. Kaj točno je parlamajs, tudi ne. Zato so se o njem po dolgem in poč(r)ez spletle legende in morda ga bomo kdaj celo zasledili na jedilniku v kateri izmed koroških gorskih koč.

Mojstra o skrivnih sestavinah te odlične enolončnice

Mojstra o skrivnih sestavinah te odlične enolončnice

Če laično opišemo splošni vtis te izjemne jedi, gre za enolončnico, v kateri ne najdemo rib, pravi njegov avtor, Fika. Parlamajs je po njegovih besedah nastal tako, da so reflektor iz Matere Fabrike predelali v majhen, trilitrski kotel na štirih nožicah, ki ga je Fika zmerom nosil s seboj v hribe. Vanj so po napornih turah zmetali vso hrano, ki jim je še ostala, piko na i pa je dodal izvrsten kuhar Fika. Svoje mojstrstvo je ponovno pokazal na letošnjem tradicionalnem dnevu parlamajsa na Grohatu pod Raduho. Tradicija pa ne bi živela, če Fikanu ob strani ne bi stali naši Miha, Fižola in gospod Špiler, saj so poleg Fikana glavni organizatorji dneva. Kuhali so v sami ‘mestni hiši’ na Grohatu, saj nas je gostil župan Grohata Tinč v svojem v pastirskem stanu nasproti koče.

IMG_9120 (Large)

Župan se je pa nekam skril …

Parlamajs pa si je treba zaslužiti, in to na način, ki je povezan z njegovim nastankom. To pomeni, da moraš nekaj preplezati ali pa vsaj priti na vrh Raduhe ali Laneža. In kaj je boljšega, kot priti iz stene ali z vrha, poln vtisov in s praznim želodcem (da o dehidraciji sploh ne bi), se usesti med svojo plezalno družino in si privoščiti izjemni parlamajs?!

No, za tako količino enoločnice je Fika potreboval nekoliko več pomočnikov, tako da vsem le ni bilo treba riniti v skale, a vseeno nas je bilo v njih toliko, da je Bica rekla, da se boji, da se bo Raduha začela podirati. V večno lepo klasiko Plate sta se podala zakonca Gradišnik, Pipi, Vinko in Fižola so šli v Zagorčevo preveriti, kako je z zamenjanimi svedrovci, Boris pa je v ZZ peljal dva mlajša pripravnika, Mirana in Branča. Andy in Ludvik sta svoja nahrbtnika pustila pod Stanetovo, od koder sta na Grohat po preplezani smeri prinesla nekaj novih kamnov (eni si pa res drznejo – takole skrivaj kamne podtikati v nahrbtnike plezalcev!!!). Z Marinko sva šli raziskovat Srednjo Raduho, in sicer sva se odločili za malce krajšo smer Šepet (če bi se preveč obirali, ne bi ostalo nič parlamajsa za naju), kar nekaj pa jih je nabiralo kondicijo z vzponom na vrh Raduhe. Olga, Zapi in Petra ter Domen in Mateja s svojima deklicama so na vrh Rad’he odšli po zavarovani poti, Jure z Aljažem in Borom v nahrbtniku pa jo je na vrh mahnil čez Durce. Po lažji poti – če se ne motim – je proti vrhu krenila tudi Špela z Janezom, Jasna pa je skrbela za mularijo in Bajlo, ki so nas čakali na Grohatu. V kategoriji nabiralcev kondicije sta se izjemno odrezala tudi dedek Anza in babica Meta, ki sta na Grohat pripeljala podmladek svojega podmladka. In prav vsi smo bili veseli naše Bice, ki je kakor prava gorska rožica – vsako leto lepša in sploh se ne stara! Skratka, bilo nas je veliko (vseh niti ne morem našteti), kakor se za dan parlamajsa tudi spodobi.

 

IMG_9077 (Large)

Kk je doro!

Ob pločevinkah ta rosnega in prehitro praznih krožnikih smo kovali tudi načrte za naprej – nabralo se jih je cel kup, koliko jih bomo uresničili, bomo pa še videli – sem si dobro zapomnila Mihanov nasvet izpred precej let: “Prvo skoči, pale pa reči hop!” Zagotovo se bomo v tej ali še večji zasedbi videli že č(r)ez dober teden, ko bomo v čast Mihanu praznovali njegovo okroglo obletnico. Seveda tako kot vedno: dopoldne v stenah in popoldne v stikanju glav ob takšnih in drugačnih temah.

P. S.:

Še vedno nismo odkrili, kaj točno je parlamajs v resnici, Fika pa nam recepta tudi (pričakovano) ni izdal. Zato nam ostaneta samo zahvala, ker nam ga je spet skuhal, in prošnja, naj nam ga skuha tudi prihodnje leto.

Gozdna

Foto: Ludvik Podrzavnik, Marinka Dretnik, Marta Krejan Čokl

O avtorju Prikaže vse zapise

Megi

5 komentarjevOddaj komentar

  • Anza, ka pa tej?! Pod pasom? Ne se hecat, če bi jaz že bla babica, zdaj ko še kejkr tejk v redu zgledam, bi bla strašno važna in ponosna, vidva pa zdaj zgledata sam še boljš! Da o tem, da skoz neki laufata okol po hribih in še za mularijo najdeta čas, sploh ne bi! Sam čelado dol pred vama!
    Pa tole: https://www.youtube.com/watch?v=73NdmMYZsnM
    :-D

  • Lej, tk ko si ti gozdar/informatik … (in ne vem, kaj vse še), sem js profesorca (med drugim). In MORAM mal pazit na jezik in slovnico in to! Za dve malci bom pa tud napaklala skup, če ne bo šlo, bom pa veze v Vabonu izkoristla. ;-)
    A linijo za prvenstveno že imaš izbrano? Pa soplezalca/ko? :-D