AK Ravne

Zaroka na vrhu smeri (drugo pa: Tk pač je)

Tudi realnost

Ena od prvih modrosti, ki sem se jih naučila v alpinistični šoli, eno od prvih dejstev, ki sem jih sprejela, ko sem začela plezati, ena od prvih fraz, ki sem jih ‘prevzela’ od enega svojih alpinističnih mentorjev, je ‘Tk pač je’. Pika. Amen. Dejstvo. Nimaš kaj.

Če ne bi bilo t’k, kakor je, bi tole že zdavnaj zapisala in objavila, seveda za vsak doživljaj posebej, zdaj pa se mi po eni strani zdi skoraj nesmiselno, ker je minilo že veliko časa od teh plezalnih dni – pa med njimi tudi – po drugi pa malo hinavsko, ker še kar rada gnjavim druge, da naj vendar objavijo, kje so lezli in kaj so prelezli. No, zato … Pa ni nujno, da je pravi vrstni red.

Janc-Mali v Begunjščici. Dežavu! Res! Vsako leto, in to ne samo enkrat. Ne vem, kako to. Sicer vedno z drugimi ljudmi na štriku, a vseeno … 12. maj 2018. Dan D za Aleša in Manco. Na svoj način tudi za naju z Juretom, saj sva bila podporna ekipa in ‘kao: vaju midva peleva plezat’ kompanjona, hkrati pa priči … Če povem, da sem v nahrbtniku imela v cunje zavit liter šampanjca, da je bila to prva Mančina večraztežajka in da je Aleš s sabo nosil škatlico z rinko z biserom, po plezanju pa smo šli h Korenu na stejk angus, potem je že jasno, za kaj gre. Plezarija je bila res fejst zabavna, uživantska in s tako romantičnim vrhom, da sva z Juretom skoraj malce ‘vlekla v nos’.

Zdaj pa že tuhtam, da bom spet potrebovala novo kiklco in štikle, ker na ohcet pač ne moreš it v že nošeni obleki. :-D

Ko se še ni vedelo, ali bo rekla 'ja'.

Ko se še ni vedelo, ali bo rekla ‘ja’.

 

Ja pa iiiiiiiiiii....

Ja pa iiiiiiiiiii….

Letošnjo obletnico (nekaj čez 90) naveze M & M sem zafrknila zaradi svoje nespretnosti na smučeh (Anza, a RES moraš imet zmeraj prav? Koleno RES še zdaj ni v redu, šmrk šmrk …), zato sva praznovanje prestavili za nekaj mesecev. Namesto da bi naju navijalo v krasnih in super opremljenih smereh graškega pogorja, sva v glavnem buljili v GPS, tuhtali, kaj pomenijo namigi, nabirali nebodigatrebazoprne klope in v dežju iskali zaklade. Že v prvi smeri Flowers und Nurses v Mixnitzu sva namreč vedrili, se potem pod vstopom v naslednjo želeno smer obrnili zaradi dežja, do potankosti nadelane načrte za naslednji dan pa nama ni preprečila zgolj ploha, ampak konkretno rošenje, ki je prešlo v konkreten dež. No, sva pa našli vsaj nekaj zakladov (prav zabavna je ta zadeva) in potem med potjo domov zlezli nekaj malega v Radljah, kjer se skala posuši v nekaj minutah – tudi tam je namreč deževalo, še tik preden sva prišli čez mejo.

Blazno obetaven začetek

Blazno obetaven začetek

 

Neobetavna bližnja prihodnost

Neobetavna bližnja prihodnost

Realnost

Realnost

IMG-7518

Tudi realnost (in ne le po neplezanju, ampak tudi po nenajdenem zakladu)

Spet sem pri ‘tk pač je’. Zaželena plezarija naveze Krejan-Čokl-Čokl-Ogrin v Novi Centralni v Veliki Babi je  postala plezarija iste naveze brez enega Čokla. Jure je po moško odgovorno (in logično) prevzel skrb za mladiče, da je lahko šla mati filat čisto prazne baterije. Sicer so me malo skrbeli oblaki, ki se so ves čas hehetali tam pod Dolgim hrbtom in nad njim, ampak blizu najine stene pa vseeno niso prišli. Kaka je smer, tako in tako vsi veste, tako da nima smisla, da ji pojem kake slavospeve – je ful luštna in skupaj s sestopom kar fajn tura. Sestopila sva proti severu po grebenu in čez Jenkovo planino, saj je bilo na ‘normalki’ videti še zelo zasneženo. Čeprav je sestop tam čez malo daljši, si zasluži, da ga predlagam, saj je RES lep.

Aktivni selfi, na katerem je cela naveza

Aktivni selfi, na katerem je cela naveza

 

Tukaj je menda vedno mokra stena

Tukaj je menda vedno mokra stena

Število cugov nama je ratalo malo znižat

Število cugov nama je ratalo malo znižat

Marinki sem toliko govorila o svojem dežavuju, da mi ni preostalo drugega, kot da grem v Begunjščico še z njo. Proti koncu junija sva si vzeli nekaj ur dopusta – zaradi nepredvidljivosti letošnjega vremena sva za vsak primer želeli plezati dopoldne, čeprav je stena več kot primerna tudi za pošihtnico – in si zaradi nepredvidenega Marinkinega sestanka kljub načrtom, da preplezava še kako smer, privoščili le skok čez Janc-Mali. Do naslednjič … ko se Marinka vrne s potovanja po Balkanu …

Ja, tk pač je (že od nekdaj). Marinka, uživaj, ko prideš domov, te bom takoj začela gnjavit. ;-)

 

Marta Krejan Čokl – Gozdna

Foto: Jure, Aleš, Manca, Marinka, Marta

 

O avtorju Prikaže vse zapise

Megi