AK Ravne

Mlade kozle je treba zgodaj plezat učit

IMG_2854

Vsaka gamsja mati dobro ve, da bo njen zarod prej ali slej začel riniti v gore. Zato jim je najbolj pametno kot pametnejši popustiti in jim namesto prepovedi in blazno poučnih zgodb ponuditi znanje, da se bodo v nekoristnem svetu vsaj gibali varno, če že brez njega ne gre. Aljaž je že zdavnaj jasno pokazal, da kaj dosti drugega od plezanja niti ne zanima preveč. Po eni strani je to super – če mladec že tako zgodaj ve, kaj ga veseli in kaj bi rad počel, potem mora tisto že biti dobro zanj. Malo manj super (za mladega kozla) je dejstvo, da starša dobro veva, da so gore poligon, kjer napak preprosto ne sme biti. In zato zahtevava od njega veliko drila, varnosti in gibanja na najinem štriku. Ko bo enkrat na svojem, bova pač upala, da sva ga vsega, kar znava, naučila prav.

Gmajtni

Gmajtni

Najprej sta se za ne preveč kunštno in prijetno plezarijo zmenili zdaj vedno boljša plezalka Manca (AO Železničar) in mati koza Gozdna Marta, potem sva pa piskrček pristavila še Aljaž in seveda jaz, ker nesreča pač nikoli ne pride sama. Zmenili smo se za Kramarjevo smer v Storžiču, ki je nekakšna ‘kurja župca’ vsakega začetnika, da se spozna s turo, ki ponuja zares raznovrstno plezanje različne težavnosti, kakšen ovinek iz smeri, lepe razglede in za povrh romantičen bivak približno na sredini.

Naša četica ...

Naša četica …

Na štrik smo se navezali tam, kjer je bilo treba – ali zaradi mladega kozla, drugič zaradi boljšega občutka. Stara kozla sva poslušala Aljaža in Manco in uživala kot svinji v bučah – Kramarca zares nikoli ne razočara. Manca, ki kot plezalka napreduje z neverjetnim tempom, se je pričakovano izkazala kot pronicljiva iskalka prehodov (in težav), ki jih je elegantno reševala. Aljaž je užival v zanimivih rešitvah problemov tam, kjer smo se mi problemom izogibali. Na primer v balvanu, kjer je smer ocenjena najtežje, je našel varianto, ki je za oceno težja. In se prismejal čez, navdušen, da je bilo lažje, kot je mislil, da bo. Tudi kasneje sta z Manco vidno najbolj uživala v tistih delih, ki so bili bolj pokončni in s kvalitetnejšo skalo. Uživancija na lep dan, s super temperaturami.

Balvan

Balvan

Vrh je postal pravo ovčje stranišče. Tudi po vonju sodeč tam gori za seboj nobena ne potegne vode. Zato smo se fotografirali, zapisali nekaj krac v vpisno knjigo in se pobrali v dolino, ker je vreme dajalo jasno vedeti, da nam prav dolgo ne bo več prizanašalo. Če pokajo strele na Bledu, se na Stroržiču gotovo počutijo še bolj domače.

Veselje, da je kaj!

Veselje, da je kaj!

In smo odpujsali na pivo, potem pa domov.

Jure K. Čokl

Foto: Manca, Marta, Jure

O avtorju Prikaže vse zapise

Megi