AK Ravne

Prvega ne pozabiš

IMG_9169

Nikoli!

Oh, ti prvi. Le kdo jih nima? Le katera bi jih lahko pozabila? Moj je čisto poseben – malce odmaknjen, po navadi med prvimi pripravljen za obujanje spominov in nadvse prijazen. Na svoj način seksi, ampak ne vsiljivo, pač pa galantno. Prvi je vedno samo en in s tem se je moral sprijazniti tudi moj mož.

Vsako leto, če je le pri volji (prvi, ne mož, al), ga tudi obiščem. Obujava spomine, se imava lepo in vedno znova si obljubiva, da se bova še videla. Ker tisto, kar sva imela, ni kar nekaj, zaradi česar zamahneš z roko in greš naprej.

Na oni malce hladen decembrski četrtek je že tretjič šel k njemu na obisk z mano moj mož. Kaj pa mu preostane drugega? Sinji slap je bil vendarle moj prvi. Pa še pri roki je, če imaš omejen čas obiska.

Jure z mojim Prvim

Jure z mojim Prvim (foto: Marta)

Klasično in vsem osnovnošolskim spisom primerno je kar prehitro minil najin obisk (ne poslušajte Jureta, ko se boste pogovarjali z njim o tem, al). Ko sem se med sestopom (po kamenju, koreninah, listju in polomljenih drevesih zaradi vetroloma) zadnjič ozrla in mu pomežiknila, sva oba vedela, da pridem nazaj. Kmalu. Ker … je, ker je tam (no, blizu), ker je pripravljen, in ker …

… je res, da sem do bivših nekoliko dovzetna. Slapov. Zamrznjenih seveda.

Tako prijeten obisk je seveda treba zaliti. Prvi bivši je gostil še nekaj navez, ampak eno navezo, s katero smo ob zaključku zalili debato o tem, kje se skriva Grintovec, moram omeniti. Zanimivo, po nekaj pivih imamo vsi prav. In vsak se malo moti in sploh ni problema, če se … Luka Štravs in Jakob Škvarča, dva naša perspektivca, sta namreč izpod Ledincev v Sinjega pribežala zaradi bombardiranja – očitno je bilo pretoplo (inverzija) in je že med dostopom do Ledincev letelo dol ko na fronti, tako da je zdrav razum premagal željo, mi pa smo zato lahko izmenjali malo tračev. Že med plezanjem.

Droga LCR (led, cepini, dereze)

Droga LCR (led, cepini, dereze) Foto: Jure

No, ampak je še drugi prvi!

Palenk. Ja, katerega pa naj bi začetnica (pa še mati, kar je, kot sem pogosto slišala, skrajno neodgovorno) smela prvič presoilrati, če ne Palenka?

Ampak Palenk je lani decembra dobil čisto novo dimenzijo! Naša Jasna Pečjak, kraljica ledu in ena naših prvih tekmovalk v lednem plezanju, ki je kot prva v navezi preplezala slapove, pod katerimi se obrne marsikateri tudi ‘Vodebov vernik’, je dobro leto po presaditvi pljuč, na katera je čakala pet let, ponovno preplezala ves slap! Kaj to pomeni, lahko izveste, če samo malce pobrskate po spletu, lahko pa verjamete tudi meni. Jasna je ena najboljših lednih plezalk pri nas, vzornica, borka, nepoboljšljiva optimistka, mednarodna sodnica na tekmovanjih v lednem plezanju in taka Ženska, da je v njeni družbi nemogoče biti slabe volje.

Jasna Pečjak - carica!

Jasna Pečjak – carica! Foto: Marta

 

Njen življenjski sopotnik, Andrej, ki smo ga v glavnem vsi spoznali že v osnovni šoli (šest sikspekov grem stavit, da ste brali Drejčka in tri Marsovčke) pa je oseba, pred katero z iskrenim poklonom snamemo klobuk … no, čelado. Ne sprašujte, zakaj, ker bi veliko hitreje odgovorila na vprašanje, zakaj ne. No, prav. Zakaj ne? Ker nam ne bi dovolil, saj je to nevarno, ko si pod kakim slapom!

Najin prvi. Hm, še en prvi ... Foto: Andrej Pečjak

Najin prvi. Hm, še en prvi … Foto: Andrej Pečjak

V čast mi je, da sem z Jasno lahko preplezala njen drugi prvi slap! In komaj čakam na naslednjega … Pravi, da bo precej bolj konkreten (njeni že domači Lambada, Stiriofobija, Kristusova zadnja večerja, Solza …) tako da že kvihtam.

Malce razočarana zaradi lanskega zvina kolena in malce naspidirana zaradi nomicov, ki sem jih spet držala v rokah, sem prepričala Marinko, da novoletne načrte (bluzenje po hribih, kjer ni ne snega ne ledu) prilagodiva mojim željam in potrebam. V zameno za vse, kar sva naumili (vključno z varstvom za Šnolo, ki se je zaradi našega preveč skrbnega najtamlajšega že začela skrivati), sva namesto v mrzli zimski sobi ali pod milim nebom spali na toplem. In namesto starih sendvičev iz bencinske, ki jim je potekel rok, sva imeli odlično večerjo v najboljši možni družbi – z družino. Prekrasno (no, če lahko vrhuncu zime brez mraza in snega sploh rečemo tako) jutro zadnjega decembrskega dne in kopna cesta sta v Desni slap pod Prisojnikom privabila množico ledolomilcev. Uštimani in polni pričakovanj sva se že ob prvem pogledu na slap obrnili, uštimani in polni pričakovanj (ko nama je malo niže uspelo najti prostor za najino kovinsko kišto) odrožljali v Krnico in si oddahnili, ker je tam res bilo malo ledu in nobenega plezalca pod njim. Kljub soteskanju sva v Drugem slapu preplezali nekaj lednih skokcev, skrhali okle cepinov in si zaslužili “ta rosnega” ter že omenjeno odlično večerjo.

Malo plezanja, malo kanjoninga

Malo plezanja, malo kanjoninga (foto: Marinka)

Malce sva vraževerni, zato sva vsaj nekaj ur prvega dne novega leta (saj veste, kar delaš prvi dan, delaš potem celo leto) MORALI zapraviti za plezanje po ledu. Desni pod Prisankom je tokrat gostil samo naju, ampak je bil očitno že sit gneče, sveča v tretjem raztežaju je bila namreč videti kot preperel kos lesa, obvoz pa nama je dišal manj kot stejki, ki so naju čakali za kosilo. Vendarle sva vraževerni …

V Desnem

V Desnem (foto: Marinka)

Hmmm, ta dva sta bila tudi prv…, no, ne ravno prva, prvič pa. Pa obletnico sva dodali, ker nama ni ratala na začetku leta. In nekaj zakladov sva poiskali …

1. del: Marta Krejan Čokl – Ledna (končno spet)

2. del: Naveza M & M

 

 

O avtorju Prikaže vse zapise

Gozdna