AK Ravne

Kdor išče, ta najde

IMG-8f87cbd90e9e91fb75c7a4e373fe060d-V

Lahko bi rekli, da je sobota minila predvsem v slogu zapisanega pregovora. Nam, novopečenim lednim plezalcem, se je namreč spet zaluštalo malo plezanja po slapu, zato smo hitro aktivirali inštruktorje. Tako nas je deset ‘tapogumnih’  vzelo pot pod noge in odšli smo proti Slapu na Klemenči jami.  Kakor vedno se je pot vila malo levo, malo desno, večinoma navzgor. In ker nas je slap, ki se je skrival pod zaplatami snega, malo zmedel, saj ga nihče od nas ‘tapogumnih’ nikakor ni opazil, smo hočeš-nočeš morali obrniti, oditi navzdol, poiskati pravo pot in spet zagristi v breg. Vztrajnost je bila poplačana, saj smo kmalu prišli so slapu. Pod slapom smo se z medsebojno pomočjo oborožili z ustrezno opremo. Ob pogledu navzgor smo ugotovili, da nam prav prišle sposobnosti, ki so nam jih že zgodaj bolj ali manj uspešno poskušale privzgojiti naše mame: sposobnosti čiščenja. Namreč:  s snegom prekrit zaledenel slap je pred plezanjem obetal veliko čiščenja snega.

Malo levo, malo desno ...

Malo levo, malo desno …

Sneg nas nikakor ni ustavil. Pet navez se je hrabro, a počasi ter drug za drugim z derezami na nogah in cepini v rokah zapodilo po slapu navzgor. A glej ga zlomka, ledu je bilo resnično samo za vzorec. Pa nič zato, smo si rekli. Tako smo šli: korak za korakom, previdno in pozorno navzgor.  Pod okriljem potrpežljivih inštruktorjev smo ukaželjni tečajniki zavijali ledne vijake v led, se učili, kako jih ustrezno odstraniti in predvsem, da jih nikakor in nikoli ne smemo  dajati v usta.

 

Nekje pod snegom smo ga vendarle našli. Led.

Nekje pod snegom smo ga vendarle našli. Led.

Kljub temu, da je bila hoja po snegu, ki ga je bilo za razliko od ledu ogromno, naporna, je bil smeh zagotovljen. V gosjem redu smo gazili za dežurnim gazatorjem Pipijem,  ki nas je z ostalimi inštruktorji varno vodil v dolino.

Čeprav je bil osrednji sobotni cilj ledno plezanje, je bila zasnežena pot začinjena z novimi spoznanji, kako se ustrezno gibati po snežišču. Sicer pa je skupna ugotovitev vseh ‘tapogumnih’ tale, da kondicije pač ni nikoli preveč in da je bila tale tura kot nalašč za sneženo uživanje v zimskih radostih.

Hvala inštruktorjem: Domnu, Fižoli, Vinku in Pipiju.

Uroš, Janez, Brigita, Nataša, Olga, Petra

Besedilo in foto: Petra

O avtorju Prikaže vse zapise

Megi

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *