AK Ravne

PATAGONIJA 2. del (Fitz Roy, Pilar Goretta, smer Mate, Porro y Todo lo Demas, 5.11c, 900m)

1

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

Rolando Garibotti (Rolo), velik poznavalec Patagonije in avtor številnih najzahtevnejših smeri tam – tudi smeri, ki sva si jo za najin cilj izbrala midva in s katerim je Grega bil ves čas v stiku nama je javil da je na vidiku vremensko okno. Takoj sva poletela v El Calafate in se od tam s kombijem pustila zapeljati do El Chaltena. Fitz Roy so skrivali oblaki. Grega, ki je v teh krajih bil že večkrat in je v teh od viharjev obrušenih stenah pustil že kar nekaj sledov je takoj zaznal, da je sneg pobelil pobočja nižje kot kdaj koli poprej ob njegovih obiskih. A pred nami je tri in pol dni lepega vremena. Za prvotne načrte po katerih sva si nameravala pripraviti višje pod goro izhodišče za glavni naskok seveda ni bilo časa. Preprosto sva naložila nahrbtnike z vsem kar sva verjela da bova na turi potrebovala in zjutraj prvega sončnega dne pri Rio Electrico pomahala dinamični voznici taxija v slovo. V nekaj urah sva dosegla Piedro negras camp, kjer je na skalni moreni stalo nekaj višinskih šotorov. Tu je nekakšna povišana baza za vzpone v okoliških stenah, tudi za severno steno Fitz Roya in njen severni steber (Pilar Goretta), če se ga lotevaš z Z strani, kjer poteka tudi mojstrovina Rolona – najin cilj. Ob ledeniškem jezeru pod Piedro negras naju pričaka prvo presenečenje. Grago do kolen požre živ pesek, da je ves moker in usran. Kljub dvournemu sušenju ostanejo čevlji mokri. Nerodna stvar. Upava, da se bodo posušili naslednji dan, ko bova plezala in bodo viseli na nahrbtniku, ki ga bova vlačila z dodatno vrvjo. Naslednja nevšečnost naju čaka na ledeniku Fitz Roy northe, kjer se je v sončnem popoldnevu sneg dodobra omehčal in kar dvakrat se je Gregu udrlo pod nogami. Od tam pod steno vodi 700m snežnega pobočja. Po približno tristo metrih se je žleb zožil, udiralo se je do kolen in pod snegom je žuborel potoček. Zdelo se je da bi utegnila tudi sama pristati v potočku. V takem ni bilo ravno modro nadaljevati. Dan, ki v tem letnem času tu ugasne okoli dvaindvajsete ure se je prevešal v večer. Poiskala sva prostor za bivak in si pripravila vse potrebno za večerjo. Prav za prav skoraj vse; posodo, plinsko bombico, dehidrirane testenine,… Kaj pa kuhalnik? Smola pa taka. Kuhalnik je ostal na Prevaljah! Zatorej bova bolj na dijeti. V plastenke ujameva vodo iz potočka pod snegom v žlebu… Noč je topla, brez vetra in nebo polno zvezd. Ob petih zjutraj zaplezava po snežnem pobočju, ki ga v delu preseka ledeni pas, da morava nadeti dereze. Prvi skalni raztežaj plezava nenavezana, nato dva navezana v čevljih, potem pa se začne zares. Strme poči v zdravem graniti, ki jim ni videti konca. Cel dan tako. Tudi popoldan ko sva že davno popila zadnje požirke vode in naju obsije sonce, ki osuši usta in razgreje glavo in že tako boleče noge v plezalnikih. Tudi sapica ne zapiha. Na gori je veliko snega, ki se v vročem dnevu topi in vodo je slutiti povsod, samo ne tu v strmem stebru kjer sva midva. Zgoraj v zgornji četrtini stebra kjer je velika polica in je najin današnji cilj bo menda pa ja kaj snega, ki se spreminja v potočke? Sonce se že umakne za vrh Fitz Roya, ko strmina končno popusti. O snegu ni ne duha ne sluha, se pa po eni od zajed cedi voda. Curek ni dovolj velik, da bi ga ujela v plastenko. V vrečko od dehidrirane hrane, ki jo tesno prisloniva k skali loviva vodo v katero vmešava proteinski prah, pa nato še sport musle. To nama bo povrnilo moči. Bil je dolg in naporen dan. Velika polica, ki sva jo pričakovala je bolj velika gredina, ki ne ponudi pretirano udobnega ležišča. A utrujena kot sva za nekaj ur trdo zaspiva. Ponoči je pričelo pihati. Grega pravi, da je to tu čisto običajno. Nad gredino se malo loviva preden ujameva pravo poč, ki naju pripelje pod tri previse, ki se močno nagibajo navzven. Smer vodi preko njih. In višje, ko pričakujeva, da se težave končajo sva zopet presenečena nad zahtevnimi detajli. Še posebno jaz. Stena je ravno toliko razbita, da ne moreva za sabo vleči težkega nahrbtnika – najine “prasice”. Kot drugi v navezi jo tovorim in v težkih detajlih skorajda izpiham dušo in srce mi hoče izkočiti iz prsi. Nato je pred nama greben v snegu, ki pripelje do velikega balvana na vrhu Pilar Gorette. Tu se smer zaključi. Za nama je 900m poči, ki se plezajo na tread – s sprotnim nameščanjem varovanja (friendi in zatiči, brez klinov in kladiva). V vsej smeri sva naletela na en sam zatič in en friend, ki sta ostala v steni, ker sta pregloboko zdrknila v razpoko in ju ni moč izvleči! Po ameriški lestvici so poči ocenjene s 5.11c, kar pa bi težko prevedel v naše ocene. Zase bi rekel, da postane zadeva po nekaj deset, kaj šele nekaj sto metrih kar naporna. A kot vedno pri podobnih doživetjih je užitek na koncu težko opisati. Kratko zajuckava, se potrepljava po ramenih, a pravega veselja ni. Priti bo potrebo tudi dol s tega granitnega špica! Najbolje se bi bilo dvakrat spustiti po vrvi do sedla med najinim stebrom in glavnim vrhom, se po smeri Casarotto povzpeti na glavni vrh in nato sestopiti po smeri Franco – Argentina kjer je skalni del najnižji in sestopa večina osvajalcev Fitz Roya. A to možnost sva opustila takoj, ko sva ugledala vršni del gore. Ravno po smeri Casarotto teče velik slap vode. Gora se bo še nekaj časa čistila. Veliko novega snega je še na vrhu.
Čaka naju dolg spust preko V stene Pilarja Goretta. Kljub vetru, ki odnaša vrvi, poteka spust dobro. Le dvakrat se vrv zatakne, enkrat je morava del odrezati. Oddahneva si ko pristaneva na velikem skalnem bloku – Col de Bloque Emporado. Prehitro! Od tu bi z dvema spustoma dosegla vstop v smer, ki sva jo preplezala. A ni nama do tega, da se bi vračala v obratni smeri, po dolgi poti, ki sva jo prehodila na dostopu. Namesto tega se začneva spuščati po razbitem kombiniranem kuloarju, na nasprotno stran. Napaka! Kot bi se šla kanjoning. Zalivajo naju slapovi vode, vrv se zatika in vedno znova je morava del odrezati. Ujame naju noč. In ko že misliva, da sva na tleh naju široka in globoka robna zel ne spusti čez. Če bi še vedno imela dvakrat šestdeset metrov vrvi se bi lahko spustila čez, a ostalo nama je je ravno še pol. Dolgo iščeva rešitev, nazadnje Grega koplje globoko v razmočen sneg, da pride do leda in naredi dva abalakova. Ledni vijak je kratek, zato je ledni stožec majhen in prvi pri preizkušanju nosilnosti popusti. Drugi izgleda nekoliko bolje… Po razmočenem snegu, ledeniško navezana, v soju čelnih svetilk gaziva nad Glacier Piedras. Ob dveh zjutraj sva na Pasu Superior kjer je v snegu nekaj višinskih šotorov. Tu je izhodišče za vzpon na Fitz Roy po smeri prvopristopnikov. Ob enem izmed šotorov je kuhalnik. Grega ga brez besed vzame, stali snega in po treh dnevih popijeva prvo toplo pijačo. Zraven kuhalnika pustiva polno bombico, ki sva jo ves čas nosila s sabo. V skalah nad šotori sede zadremava. V vetrovnem jutru sestopiva v dolino. Oblaki že zagrinjajo vrh Fitz Roya. Vremensko okno se zapira! Naslednji dan celiva rane. Blazinice na prstih rok imam do krvi zdelane. Zvečer imamo Asado – piknik, ki se ga udeležimo plezalci iz vseh koncev sveta, ki smo bolj ali manj uspešno izkoristili vremensko okno. Tudi asi kot je znani nemški plezalec Thomas Huber so tu. Zjutraj naslednjega dne, v slabem vremenu, nadvse zadovoljna z doživetim v štirinajstih dneh na poti, zapustiva Chalten.
Sam sem prvič plezal v stenah nad Chaltenom in spoznal razsežnosti in kompleksnosti gora tu na jugu Južne Amerike. Za smer Mate, Porro y Todo lo Demas sva krepko delala štiri dni; 12h dostopa, dan in pol plezanja (3.2. in 4.2. 2019), 8h spustov po vrvi in 7h sestopa.

12

13

14

15

16

O avtorju Prikaže vse zapise

Andrej Gradisnik

2 komentarjevOddaj komentar