AK Ravne

Wilder Kaiser ali Našli sva ga, …

Wilder Kaiser

… čeprav ga sploh nisva iskali! Bergdoktorja!

Povabili sva ga v hribe, ker je tako bled.

Povabili sva ga v hribe, ker je tako bled.

Če bi vedela, da so to najlepši kraji, kar sem jih kdaj ‘doživela’ (no, res je, da sveta ravno nisem prepotovala), bi že zdavnaj šla v Wilder Kaiser. Sašo Prosenjak iz AK Slovenj Gradec je sicer že pred nekaj leti razlagal o lepotah tega pogorja, tako da se mi je ime usidralo v tistem delu možganov (ali pa srca), ki shranjuje ‘nekoristne’ informacije, letos med karanteno pa smo se družinsko lotili gledanja nanizanke Gorski zdravnik, ki so jo snemali v krajih pod temi tirolskimi gorami, in poti nazaj ni bilo več. Sploh po telefonskem pogovoru z Marinko, ki me je pošteno oštela, ko sem rekla, da za kake tri dni bi pa res šla plezat tja. Oštela zato, ker se že nekaj let izgovarjam, zakaj ne morem za več kot tri dni od doma, hkrati pa jamram, da res potrebujem vsaj teden dni dopusta. Ker sta z Juretom zaveznika, sem ostala brez izgovorov, in odhod je bil odvisen samo še od vremenske napovedi.

V torek zvečer, 4. avgusta, sva kljub megli, oblakom in dežju, očarani tavali po Ellmau. Gore so se skrivale za oblaki, zato sva iskali informacije o gorovju in seveda najpriljubljenejše turistične točke – lokacije, kjer so snemali nanizanko. Ordinacijo sva našli brez težav. Hiška naju je očarala. Tipična hiša, zraščena s hlevom, zadaj pa krasni travniki. In to le malce nad naseljem. Razgled od tam, kot se je izkazalo pozneje v sončnem vremenu, pa čudovit. Izkazalo se je tudi to, da je razgled čudovit povsod, kjer koli sva se znašli.

Ordinacija je bila zaprta.

Ordinacija je bila zaprta.

V temi in dežju sva postavili ‘kampinskega’, udoben šotor, ki nama je nudil streho naslednje tri noči v Michelnhofu, kampu v St. Johannu. Odličen, zelo lepo urejen in čist kamp, ki – v lepem vremenu seveda – ponuja razgled na gore. Sredino jutro naju je razočaralo. Vse je bilo mokro, hribi pa zaviti v oblake. Ampak plezanje zares ni vse in najin dopust je bil namenjen tudi raziskovanju, zato sva se odpeljali v hribe nasproti južnim stenam Wilder Kaiserja. Ves čas sem bila prepričana, da sem odraščala v bregih (no, saj to drži), ampak ko sem videla, v kakih strminah stojijo tamkajšnje domačije, sem ugotovila, da je naš Paški Kozjak prav prijazen. Kmetije so izjemno lepo urejene in kmetje pametno izkoriščajo to, česar se pri nas še vedno izogibamo, češ da bomo izgubili identiteto – turizem in turistično infrastrukturo, predvsem smučišča. Na domačiji, kjer je živel filmski gorski zdravnik, ne živi nihče, za hišo pa vseeno skrbijo, imajo urejen hlev in tam pasejo živino. Lastniki v poletnih mesecih tam sprejemajo turiste in dobro zaslužijo z ogledi, turistične organizacije pa imajo pripravljenih več različnih tur (peš, kolesarske ture, ‘vlakec’ …) in vsi imajo od tega korist. Najbrž še najbolj trpi zasebnost, ampak gostje očitno kar spoštujejo omejitve, saj nisva zaznali nobene nejevolje.

V dnevni sobi dr. Martina Gruberja

V dnevni sobi dr. Martina Gruberja

V četrtek je bila megla samo v dolini. Med hojo, uro in pol, proti Stripsenjochhaus sva se kar naprej ustavljali in fotografirali in vzdihovali od lepot. Pod kočo, kakih dvajset minut hoje, je nekaj sten z opremljenimi smermi. Sašo nama je za spoznavanje s skalo predlagal Wildangerwand s krajšimi večraztežajnimi smermi. Stena je bila premočena, zato sva izbrali dobro opremljeno štirico Via Christine, ki je bila kljub mokroti lepo preplezljiva, se po njej spustili pod steno, potem pa sva se odločili za vzpon do koče in s kucljev nad njo z zemljevidom, vodničkom in aplikacijami na telefonu še kaki dve uri gruntali, katere hribe vidiva, kje potekajo smeri, kakšne s so stene … Kar nekaj idej imava za naslednjič!

Via Christine; ravno po mokrem delu je treba plezati.

Via Christine; ravno po mokrem delu je treba plezati.

Via Classica, dolga in lepa petica, ena najbolj priljubljenih smeri v tistem koncu, je bila mokra, domačini so rekli, da bo še vsaj dva dni tako, zato sva za naslednji dan izbrali južni del pogorja, in sicer nad lahko dostopno kočo Gaudeamushütte. Krajša dobra štirica Jakobova pot, Jakobsweg, v Karlspitze je še ena priljubljena smer, v kateri nisva bili sami. Dobra ura in pol hoje v vročem soncu naju je prekurila, ampak v smeri je bilo prav prijetno. Ravno to smer sva izbrali tudi zato, da sva lahko plezali v čevljih, glavni razlog pa je bilo seveda raziskovanje (in uživanje). Smer je dobro opremljena, a ne tako preprosta, kot je videti od spodaj. Z vrha sva prečili levo po travnati strmi polici (približno 50 metrov), kjer so urejena sidrišča za spust. Z dvema spustoma sva bili pod steno.

Začetek Jakobsweg

Začetek Jakobsweg

V senci drevesa pri koči sva iz nahrbtnikov spet izvlekli zemljevide, vodniček in telefonske aplikacije ter kovali načrte za naslednji obisk.

Za soboto sva imeli ogledano (seveda spet priljubljeno) petico König der Löwen v severni steni Treffauerja, spet v novem, neznanem delu pogorja, ampak vročina naju je tako zdelala, da sva se odločili za dan počitka. No, aktivnega počitka. Najeli sva električni kolesi in se spet odpravili v hribe med kmetije in smučišča. Prevozili sva dobrih 1200 višinskih metrov, našli nekaj prekrasnih turističnih točk, iznajdljivo urejenih in dostopnih za prav vsakega, malce preizkušali kolesa izven cest, se spet čudili urejenosti in iznajdljivosti domačinov in po šestih urah spočiti vrnili kolesi. Ker sva bili previdni pri porabi elektrike, nama je ob vrnitvi v dolino ostalo še več kot pol energije v akumulatorju. Seveda sva morali izkoristiti preostanek, zato sva zavili še na filmski “Gruberhof” (v resnici je na 1200 metrih gostišče s prenočišči, ki se imenuje tako), in to z močjo ‘turbo’. Kar vriskali sva, tako je letelo v breg.

Na metli, na kolesu, sam' da gre!

Na metli, na kolesu, sam’ da gre!

Četrto noč sva poiskali parkirišče v gozdu in prenočili kar tam. Za naslednje plezalno raziskovanje sva namesto Levjega kralja (dobrih 200 m) izbrali 600-metrski greben oz. smer Kraxengrat na Kopfkraxen. Skoraj dveurni dostop je bil prijeten, saj sva bili zgodnji, greben pa naju je nekoliko presenetil. Ne zaradi težavnosti, ki ne preseže slabe štirice, tako da se da brez težav plezati v čevljih, ampak zaradi izredne izpostavljenosti. Greben je namreč oster kot nož. Začetek smeri je označen s sončkom, narisanim na skali, prvi raztežaj skozi kratek kamin se lahko brez težav presolira, potem pa se je le treba navezati. Čeprav je v smeri kar nekaj svedrovcev, je s sabo treba imeti komplet metuljev in nekaj klinov. Sploh v zgornji polovici, kjer je tudi orientacija nekoliko zahtevnejša; v zadnjih treh raztežajih sva našli samo dva svedrovca. Večinoma sva vlekli po dva raztežaja, predvsem tam, kjer ni bilo preveč trenja.

Krasna zajeda v grebenu Kraxengrad

Krasna zajeda v grebenu Kraxengrad

Smer se konča na vrhu gore, sestop pa je po markirani poti levo navzdol. Strm, naporen in dolg.

Vse čas sva lahko opazovali plezalce v severni steni Treffauerja, natančneje v Levjem kralju, ki nama je (ja, tudi ta) ostal cilj za naslednjič, v ponedeljek, 10. avgusta, sva se namreč odpravili domov.

Zadnjo noč sva preživeli v tipični tirolski hiški pri prijaznih gostiteljih, https://www.niederachen.at/, ki za zmerno ceno oddajajo sobe (40 evrov za osebo za prenočevanje z zajtrkom, v kampu je prenočevanje približno 30 evrov za dve osebi; cene v sobah so drugače znatno višje). Pred odhodom sva se ustavili v Goingu, še na enem prizorišču snemanja nanizanke Gorski zdravnik. Gostilna pri cerkvi je v resnici zasebna hiša, lekarna ob njej pa prava lekarna. Kraj pa … Čudovit.

Znameniti trg

Znameniti trg

Sašo, hvala za informacije in vodniček. Želeli sva si kupiti svojega, a ga nimajo nikjer, le zemljevid sva našli, a še tega komaj in še ta ni najboljši. Vseeno sva v petih dneh dobili res veliko informacij, raziskali precej območij, videli veliko lepega in zelo uživali. Med drugim sva se ustavili ob jezeru Hintersteiner See v Scheffau, v parku Hexenwasser Theme Park na 1200 metrih visoko ter ob jezeru Filzalmsee. Povsod je bilo veliko turistov in povsod je primerno za otroke, starejše, mlade, samske, zaljubljene, pohodnike, kolesarje …

Za živino očitno zelo lepo skrbijo, saj so kravice čiste, mirne in imajo vimena normalne velikosti (groza me je, ko vidim, kaj se sicer dogaja z njimi in mlečno proizvodnjo).

Za živino očitno zelo lepo skrbijo, saj so kravice čiste, mirne in imajo vimena normalne velikosti (groza me je, ko vidim, kaj se sicer dogaja z njimi in mlečno proizvodnjo).

Hribi so divji, visoki, strmi, večinoma precej zahtevni. Izbrali sva si lažje smeri, in sicer tudi na podlagi tega, kakšni so sestopi, saj so nekateri zelo divji, in sicer tako orientacijsko kot tehnično. Za prvič je bilo vse skupaj več kot idealno.

Ta dogodivščina je bila hkrati praznovanje najine 98-letnice, ki sva jo zaradi moje zlomljene roke januarja morali odpovedati. Tako navdušeni sva bili nad doživetjem, da sva pozabili na tradicionalno fotko, zato je ta nastala šele v Železni Kapli, ko sva se poslovili.

98-letnica; foto: Jure K. Čokl

98-letnica M & M; foto: Jure K. Čokl

Zapisala: Marta Krejan Čokl – Gozdna

Foto: Marinka Dretnik, Marta Krejan Čokl

O avtorju Prikaže vse zapise

Gozdna

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *