AK Ravne

Lojzetov kamin v domači Raduhi

Odločila sm se, da naredim svojo prvo objavo in se bol aktivno vključim v naš alpinističen klub.

Razmere v gorah do sedaj niso bile ravno najbol ugodne. Usi smo zelo nestrpno čakali, da bi se ja že enkrat sneg vsaj malo preobrazil, da bi lahko odšli v kakšno “težjo” smer/grapo ipd…glede na to, da pa so se prejšni teden pojavile otoplitve, pa sem sklepala da bi lahko bilo že kaj nareto tako kot more bit. Že je tu petek zvečer, med pakiranjem opreme v nahrbtnik pozorno spremljam vreme na televiziji. Pravijo da je dobra pripravljenost na vzpon ,50% uspeh. Rana ura je zlata ura, sam ko budilka zazvoni ob 4.00 zjutraj ta pregovor ne zveni več tako prepričljivo. Rečeno je bilo da je štart ob 5.00 , ampak si je soplezalec Nejc malo zaspav, zato sma ob 5.40 hitro krenila z Mežice.

Dostop do kamina je biv relativno dolg, od GRS koče pod Raduho ter do samega vstopa v smer sma ponekod gazila skoraj do pasu. Bol kot sva se približevala bol sma bila tiho, saj sma po tihem vrjetno oba razmišljala da se boma mogla obrnit.

Evo ga, končno sma pr kamino, razmere so še vseeno precej nestanovitne, sam sklenema da ma probava, obrnema se lahk še zmerm. Nardima eno kratko pavzico. Že se zasliši rožlanje karabinov,(celo lednih vijakov) in pa klinov.

“Kazaj dčva a se ma navezava”, pa sma že šla po “Štajersko” naprej. Nejc prvi js druga. Pridem do prvega štanta ter kr hitr naprej, čaka najo prvi skok. Nejc izgine v bele strmine, jaz pa opazujem razgled na Olšavo aka Govco. Zaslišim Nejčevo sopihanje in postane mi malo čudno kk to da še ni gr. Kr naenkrat pa ” podri varovanje”. Evo ga končno, zdaj pa da še js zagrizem. Skoka se lotim suvereno. Razmere v prvem skoku so bile zelo zelo slabe, mhek sneg ipd.. kmalu zaslišim “toja dčva” in opazim nasmejanega Nejca kk štanta na macesno. Pridem do njega in kr hitro skočim naprej, da se nebi slučajno shladiva. Končno, pršu je cajt, da zabijem svoj prvi štant. Vse še enkrat natančno preverim, da je le prav in počakam na Nejca. Vse lepo in prav, vedno bol nama je postajalo vseeno za razmere saj sma vedela, da se sedaj ne boma več obrnila, pred nama je “samo” še ene par zahtevnih delov. Sneg se iz metra v meter konstantno spreminja, malo steroporja, včas ful ledeno, kr naenkrat spet do kolen v snegu. Za nama je ž drugi skok spet grem naprej uredim varovališče, tokrat na malo bolj improvizatorski način. “Mavo še pa boma na vrho”….uro kasneje se spomnim kako optimistična je bila ta izjava, ko pridema do “run out točke” se je videl že vrh, nenavezana odhitiva do tja, ločilo naju je 5m do vrha ko sva zagledala ogromno opast, spomnila sem se stavka z nekega alpinističnega članka: ” opasti se je treba izogibat tk kot se hudič križa izogiba” kaj pa zdaj…v gorah je pač tako, že je sledil abzajl čez neznano skalnato pobočje. Štrik se more pač vedno malo zamotat če ne ni vredu. Pride dol še Nejc. Zdaj pa zares! Na vrh! Prečiva bel amfiteater in kr naravnost gor.

Sončni žarki so posijali na naju in razkril se nama je poplačan razgled. Planinske kavke so prepevale pesmi z gora, bilo je res zelo romantično, da ne pozabim omeniti, da so bile razmere za prste obliznit samo zadnje 50m. Na vrhu je bilo tako fajn, da najraje sploh nebi šla nazaj v dolino.

Pri sestopu pa globoka diskusija v naslednjih zadanih ciljih.

Smer: Lojzetov kamin, 270/300m

Ocena: III/II (v sobotnih razmerah M4)

SLIKE:

Ob daljnem vznožju kamina

vrh in moja misel ” kk je kaj bvo ko so z štakam grta lezli, nostalgija na stare zlate začetke slovenskega alpinizma.

Dodajam pa še nekaj starih slik z letošnjih vzponov

Halenska sveča WI3
Božičev slap( pa še malo dry toolanja)
Lanež

O avtorju Prikaže vse zapise

Alina Ledinek

2 komentarjevOddaj komentar

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *