AK Ravne

Bele čelade na Uršlji

Tokrat smo se z moškim delom mlajših pripravnikov  odpravile tudi mlajše pripravnice, tako imenovani »Jožiji« in »Jožice«.

Kot vedno je bilo najprej treba razjasniti vprašanje, kam bi se podali. Precejšnja svoboda gibanja nas je najprej malo zmedla. In presenetila. Nenadoma smo imeli toliko možnosti. Ampak čez domačo grudo ga vendarle ni, zato smo bili enotni, da bo v soboto na vrsti Uršlja na kvadrat (podnapisi: Urškina smer na Uršlji).

V prvi brzini smo v gosjem redu odgoskali z Ošvenove ride, kjer v zgodnjih jutranjih urah še sploh ni bilo gužve.  Šli smo do žleba, po katerem smo se čisto fajn povzpeli do Šmohorce. Žleb je bil super zamrznjen. Na vstopu v smer je sledila obvezna malica, navezovanje in razdeljevanje robe. Plezanje in zatikanje cepinov smo otvorili Uroš, Nataša, jaz, kmalu za nami pa se je začela vzpenjati zakonska naveza (Janez + Brigita).

Bilo je zanimivo in lahko rečem, da je smer, ki jo imamo poleti za precej enostavno, pozimi vse prej kot preprosta.

Plezanje nam je, kakor je v naši navadi, pobralo kar nekaj časa. Na vrh Šmohorce smo pricepinali, ko je bil sneg že precej mehak, zato smo za dostop na vrh Uršlje izbrali varnejšo pot po levem redkem gozdičku.

Na vrhu pa klasika: sonce, veter in nekaj planincev. S prihodom na vrh pa še ni bilo konec zanimivega dopoldneva in popoldneva. Namreč: v želji po čimprejšnjem sestopu (beri: bili smo lačni) smo izbrali bližnjico. Ki ni bila bližnjica. Smo pa dodobra spoznali gozd ob vznožju Uršlje. Pa še Brigita je kot se spodobi z malo umazanije krstila svoje čisto nove in čisto bele čevlje. Na koncu smo vendarle dočakali pico in napolnili trebuščke.

O avtorju Prikaže vse zapise

Petra Potočnik

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *