AK Ravne

Drugi pomladni dan na Raduhi

Arso je za nedeljo napovedoval sončno vreme, zato je bilo logično, da se v nedeljo nekam gre. Z Janom sva izbrala Raduho, in sicer Lovski žleb, pridružila pa sta se nama Nejc in Alina. Razmere so bila za moj okus super, ker sem si lahko ponekod v sneg naredila stopničke. Na štantih pa za cel zidarski oder prostora.

Prva sta po snegu postopničkala  Nejc in Alina, saj sva midva pod vstopom v smer še delala prerez snega in ugotavljala trdnost in predelanost snežne odeje. Rezultat: sneg je ok. Torej: ponekod dovolj mehak za stopničke, ponekod pa dovolj predelan in zmrznjen za zatikanje cepinov, kot se spodobi (tako, da cepina skoraj ne dobiš nazaj).

Po prvem raztežaju smo prišli do zanimivega, v levo zavitega strmega dela, kjer je bilo treba orng zapičiti cepina in dereze.  Spretno smo se zavihteli čez detajl  in pod njim pustili en klin. Pa nad njim še enega, ki je bojda želel spodnjemu delati družbo.

Ko smo izplezali izza vogala, smo že videli vrh Durc, obsijanih s soncem. Ampak, ker so štriki včasih prekratki  sta nas čakala še dva raztežaja.

Medtem, ko sta Alina in Nejc izplezala iz smeri,  sem se igrala arheologinjo. To pomeni, da sem izpod snega  (za zadnji štant pred izstopom iz smeri) izkopavala skalo. Ker (ponavljam) je bil štrik prekratek. In tako sem kopala. In kopala. In kopala. Kdor koplje, ta najde prostor za klin ali dva.

Potem pa še: pik, pik, pik in bila sva na vrhu.

Foto: Alina

Jutranji razgled.

O avtorju Prikaže vse zapise

Petra Potočnik

2 komentarjevOddaj komentar

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *