AK Ravne

Za trening kondicije se je kar dobro pridružiti pravim turnim smučarjem. V breg grizejo, navzdol pa švigajo, da je veselje.

Prejšnji teden so me Turne RITI vzele s sabo na Vzhodno Tirolsko.  Z ostrim tempom smo se povzpeli , v enem delu v precej hudem vetru in ne povsem v skladu z načrtom, na Vordere Seekopf (3280m). Rahlo razočarani nad neizrazitim vrhom, ki ni premogel niti, za avstrijske hribe tako značilnega križa smo se ozirali naokoli za bolj markantnimi hribi. Takrat mi je ena izmed Turnih Riti pomenljivo razložila, da je tista bela piramida, ki je pritegnila moj pogled, Grossvenediger. Gora, ki ponuja enega najlepših turnih smukov. »A ja, Venediger«. Čisto nekje zadaj v zaprašenem predalu mojega možganskega pomnilnika je shranjeno to ime. Če so bile prve domače gore za katere sem slišal Uršlja, Peca in Raduha, pa sta bili prvi tuji gori Glockner in Venediger. Še čisto mičkenemu mi je foter pripovedoval o teh dveh gorah, kjer tudi poleti sneg ne skopni, pa lednih razpokah med katerimi te vodi pot in križu na vrhu. Nanju se je povzpel kar precej let prej preden sem  sam privekal na svet. No Glockner sem z alpinisti s severa že večkrat obdelal tudi sam. Venediger, zanj pa niti dobro nisem vedel kje je. In ko sem se mukoma smučal po snežnem brezpotju, kjer so Turne Riti veselo vijugale, je ideja dozorevala. »Tja gor moram in to čim prej!«

Teden dni pozneje ob pol treh ponoči poberem Ikana, Franca in Roka. Čaka nas 250km z avtom, 6km s smučmi po cesti od Matreier Tauernhaus (1512m) do Innergschloess (1689m), še 1km do konca doline, nato pa v breg do Prager Huette (2489m). Od tam proti levi preko ledenika, ploščadi vse do vršne glave in vrha Grossvenediger ( 3662m). No pa v obratni smeri nazaj.

Po fantastični dolini obdani s številnimi lednimi slapovi, skozi romantični vasici z lesenimi hiškami smo jo ucvrli, da se je kadilo. Na kočo, do katere je smerokaz napovedal 6 ur hoda smo pribrzeli v 3,5 urah. Od tam naprej pa smo tempo zmanjšali. Za adrenalin sta poskrbela najprej eden in nato še drugi pes na mojih smučeh, ki sta drug za drugim odpovedala.  A tape in prusik sta pomagala, da so psi navzgor opravili svojo vlogo, navzdol pa so tako ali tako odvečno breme. Vmes je bil še vrh. Lep, izrazit, z ogromnim križem. Pravo nasprotje vrha izpred enega tedna.

.

.

Domnove fotke in nekaj Martinih pohvalnih po telefonu je bilo dovolj, da sem si zaželel ravno v Matkov kot.

Snop luči skozi zaveso snežink osvetljuje slabo spluženo cesto proti Mežici. Radijski napovedovalec mi vošči dobro jutro. »Povsod po Sloveniji sneži, mrzlo je. Če vam ni treba ne hodite ven, ostanite raje doma,« pravi. Verjetno ima prav, a midva z Matejem danes pač morava…

Z avtom se pririjeva daleč po celem snegu. Nekje se nazadnje vedno ustavi. Ko sem vozil vzratno proti mestu kjer bi lahko obrnil, sem zapeljal iz kolesnic in se zakopal globoko v sneg. Avto se je moral kar pošteno potruditi, da  je s pomočjo zapore diferencialov in  vse tehnike, ki jo premore, popravil mojo napako.

Kako je lep in odmaknjen ta del naše dežele, še posebno v tej zimski idili. In tu so trije Ledni, očitno iz iste družine; Fakin, Fakinček in Fakinof. Najprej sva se namenila v najbolj desnega.. Najkrajši je, a najbolj strm. Sem koj spoznal da plezat še nisem pozabil, vijake nameščat pač.

In ko se po pršiču skozi gozd pridričava nazaj pod vznožje ledne družine, se skozi zasneženo grmovje pokaže obraz obrobljen s podkapo in na vrhu prirobljen s čelado. Preko njega se v vsej njegovi širini razpotegne nasmeh. Ne morem verjeti, da so plezalci tako olikani, da s tako prijaznostjo ogovorijo neznanca. Ker moj obraz več kot očitno izdaja presenečenje prijazna glava vpraša:« Kaj midva se ne poznava več?«

Ta razpotegnjen širok nasmeh, hm …, ja ne me basat:«To si vendar ti Tomaž, ne boš verjel kako sem te vesel!« Kako tudi ne bi bil. Starega frenda Žirovnika nisem videl od študentskih časov. Kriv sem seveda jaz. On je vsa ta leta vztrajno plezal po hribih, kjer pa mene dolgo ni bilo.

Drugi je na vrsti skrajno levi slap, ki je med brati z 200m največji dolgin. A stoji manj pokončno in te z lahkimi prehodi, visoko vse do ozke zajede spusti brez vrvi.

Na vrhu tretjega slapu, ki je upravičeno na sredini, ker je po dolžini in težavnosti pač sredinček, se počutiva že kar domače. Tretjič sestopava po isti poti, med istim drevjem in se dričava po isti drči, le snežinke iz neba padajo vedno nove. Skrile bodo najine sledi. Že jutri bodo drugi naredili nove, saj trije Fak… vabijo.

Superlativi v Domnovi predstavitvi plezanja v Tomazinovi smeri v Stenarju so nas spodbudili, da smo tudi mi pohiteli v dolino Vrat. Mi smo bili; Rok, Iki, Franc in jaz.

Točno pet je kazala ura, ko smo zakoračili od avtomobila na parkirišču pod Aljaževim domom. Točno petnajst minut čez deveto pa je kazala, ko sem na robu stene v sneg odložil nahrbtnik in cepine. Lep kondicijski vzpon z veliko »foto šutinga« je bil opravljen.

Z Rokom sva sedela v zaveterju, zrla v severno triglavsko steno ter ugotavljala kako visoko v Skalaški smeri z Ladjo bi utegnila biti Grega in Flisko, ko so se le nekaj metrov vstran, na mestu kjer Tomazinova smer izstopi iz stene, v naju zazrle velike oči. Oči izpod mogočnega rogovja. Še preden sem utegnil pripraviti fotoaparat se je plečati kozorog obrnil in se počasi namenil po ozkem izpostavljenem snežnem grebenu. Na robu je obstal, se razgledal kot bi preverjal ali je v njegovem kraljestvu vse na svojem mestu, se zazrl v plezalca Ikija in Franca v steni pod sabo, zažvižgal in izginil za robom. Če so me še nekaj minut nazaj obdajali občutki, da so snežni grebeni in vrhovi naokoli za trenutek samo naši, pa me je prešinilo spoznanje, da smo samo obiskovalci v kraljestvu ponosnega kozoroga.

Letos zima ni naklonjena lednim plezalcem. Tistih nekaj narejenih slapov pa oblegajo množice ledu željnih.  Tako je bilo tudi v soboto v Maltatalu. Številni avtomobili ob cesti niso napovedovali nič dobrega. V slapu na drugi strani tunela sem naštel kar sedemnajst duš. In še so prihajale. Domen in Rok sta se odločila srečo iskati više v daljšem slapu, kjer zaradi novega snega in grape ni bilo pričakovati prevelikega užitka.  Midva pa sva se namenila navzdol po dolini,  Grega je sklepal pravilno; »V Katedrali bi utegnil biti naval manjši!«

Nad nama ni bilo nikogar. Visoka temperatura ni dajala zimskega vzdušja. Od impozantnih ledenih piščali mogočne Katedrale je tekla voda. Enkratno plezanje, z malo občutka in gibanja, brez razbijanja ledu je prijazno odprlo vse skrivnosti ledne stolnice in potešilo nabrano željo po ledu. Ob sestopu, beri spustih po vrvi, je pričelo celo snežiti.  Malo, za trenutek je zadišalo po  zimi.

Tudi zaradi dolgega dostopa so smeri v Veliki Raduhi manj plezane kot tiste v Mali in Srednji Raduhi. Ravno dostop in višina stene, ki tam doseže 400m daje vzponom pridih resnosti. V letih 1987 in 1988 sva z Mihijem večkrat obiskala ta, od množic odmaknjen del ostenja naše gore. Nastale so smeri Rdečelaska, Turbo Katja in Božična, ki sva jo plezala dva dni in v mrzlem zimskem bivaku visoko v steni, globoko pod sabo poslušala zvonove,  kako so vabili k polnočnicam v Solčavi. Že zavoljo lepih spominov sem se nadvse razveselil Greganovega povabila. Pa še Matej bo zraven. Boljših soplezalcev in prijetnejše družbe si ne bi mogel zaželeti. Oblečeni v zelene jakne smo bili pravi green team.

In tako smo v soboto, v mrzlem in vetrovnem vremenu opravili 1. ZP PAJKA, ki ima v vodničku oceno IV+,Ao/III-IV, zgornji del I-II, 405m. Ker je sedaj nadvse moderen dry tooling ocena iz vodnička ne pove ravno veliko. Grega pravi, da bi težji del smeri zaslužil oceno M6. Jaz sam sicer ne vem kaj to pomeni. Ali pač! To pomeni, da v nerodni zajedi, kjer si le težko zataknil cepine, z nogami na monolitni, gladki skali nisi našel pametne opore… V lažjih delih pa je obilo zmrzjene trave omogočilo krasno vrtnarjenje z lednim orodjem. Verjetno precej bolje kot v letnih razmerah, brez orodja.

Tudi zaključek ture je bil lep. Pri Bukovniku smo nadoknadili izgubljene beljakovine z pravimi domačimi mesnimi dobrotami. Tudi del dehidracije smo nadoknadili!

Na božič se ne vstaja ravno zgodaj. Ura je že enajst, ko Grega zapleza prve metre v ZZ. Veter brije na vso moč. Še dobro, da sva s sabo vzela puhovke. Daša, Marinka in Primož, ki so nama prijazno zgazili pot do pod stene se že vračajo. Časovna stiska, veter in pršič so jih odvrnili od nadaljevanja vzpona proti vrhu Raduhe.

V smeri, ki poleti s plezalniki na nogah predstavlja lahkotno poplezavanje, je z derezami na nogah in lednim orodjem v rokah potrebno vsak meter prigarati. Ima me, da bi snel dereze in cepine zataknil za pas. Vibram podplati se bi na kopni skali gotovo bolje obnesli od konic derez. In če bi dobro razčlenjeno skalo zagrabil z rokami, namesto da zatikam okle orodij, se bi počutil mnogo bolj varno. A kaj ko menda to ni to, oziroma tisto ni to in če sva rekla, da bova naredila to ne moreva početi tistega. Tako v krču stiskam zavita ratišča orodij kot da bi hladno kovino želel pomolsti. Kovina se ne da, sem pa uspel iz prstov iztisniti vso kri. Sedaj pa nohta…

Zmrznjeni šopi trave v srednjem delu drugega raztežaja in zdrave razpoke v katere se orodje dobro zagozdi nekoliko višje ponudijo nekaj užitka . Sprostim se. Pravzaprav vse skupaj niti ni tako napačno…

Kam vse gremo ljudje iskat užitke! Če pa je feeling po uspešnem vzponu, ob pogledu na sončni zahod od Bukovnika in mislijo na toplo savno doma tako enkraten.

17.12.2011 je imel AK Ravne na koči na Grohatu zaključek sezone 2011.

Dan se je nagibal v pozen popoldan. Šele prvi člani kluba so počasi prihajali proti koči. S predstavnikom starejše generacije, nekdaj mojim najpogostejšim prijateljem na plezalni vrvi Mihijem sva pohitela v breg. Mnogo let je minilo od najine zadnje skupne ture.

Read more…

5.11.2011, Elk Meadows 7, 240m, Rote Wand.

Letošnja jesen se lahko pohvali z obilo lepega vremena. September je bil najtoplejši v zadnjih sto letih, mlado vino, ki bo čez nekaj dni dozorelo bo zaradi veliko sonca in dobrih pogojev menda stoletno vino, »tagajstni«  alpinisti pa so nabrali lepo bero zahtevnih tur.

Read more…

Od četrtka do nedelje je številčna ekipa AK Ravne dopolnjena z ekipo AK Črna opravila precej dobrih vzponov v Paklenici.  Zame pa je bila to prilika, da se po skoraj treh desetletjih navežem na vrv z Branetom…

Bil  sem že gimnazijec ko sem v svoj plezalni dnevnik, ki je za polnih 12 let postal moj neločljivi spremljevalec, zapisal prvi vzpon.  Opravil sem ga kot se za čistokrvnega Korošca, rojenega mami iz Pomurja in očetu iz Savinjske, spodobi, kje drugje kot v Raduhi.  Na plezanje v Kaminu pri Durcah ali Originalno pa nimam nič kaj lepega spomina. Visoki Vojko in sloki Vezi sta me vzela na sredo, tako da sem več časa kakor plezanju posvetil pomikanju nadležnega Prusikovega vozla s katerim me je pomožna vrvica povezovala z glavno vrvjo. Spomnim se kako sem zatlačen v skalno ožino  s prevelikimi Alpininimi gojzarji praskal po skalni ploskvi. Drugega se ne spominjam.  Dobro pa vem, da sem se še mnogo let pozneje  na daleč izogibal temu kaminu, pa tudi sicer kaminov dolgo nisem vzel za svoje. Kljub nič kaj veličastnemu in nič  v nebo vpijočemu prvemu doživetju pa sem vstopil v skrivnostni svet alpinizma. Začetki so bili spontani, povezani z okoljem v katerem sem živel, vrednotami, ki sem jih sprejemal in družbo, ki me je potegnila noter.

Prvi moj pravi soplezalec je bil Brane, za prijatelje pogosto kar Vezi. Poznala sva se še od prej, ne vem točno ali je bilo poznanstvo direktno ali posredno vezano na planinsko šolo? To niti ni pomembno, pomembneje je da je Brane, čeravno leto mlajši od mene, malo pred mano začel zahajati na alpinistični odsek. On je tudi postal moj prvi stik z odsekom. Danes zrel in odgovoren možak, je bil v najbolj norih letih uporniški in samosvoj. »Ne poslušaj tastarih, samo pametujejo in komandirajo, postma jih in grema po svoje.«   In sva šla, kot dva pastirčka obuta v mnogo prevelike škornje,  ki sta zapustila domač travnik, dogodivščinam naproti. Brane veliki učitelj in jaz učenec, željan novega znanja. Po načelu kar ne ubija krepi sva nabirala izkušnje, od prvega letnega padca do zimskega padca, plezanja prvenstvene variante z enim kladivom in dvema klinoma, …

  Noro neodgovorno sva mlečnozoba junaka takrat ravnala, puberteta naju je na svojevrsten način premetavala, imeli sva se lepo nezavedajoč se nevarnosti, ki sva jo pogosto sama povzročala, a več kot pameti sva imela  sreče.  Dobri angeli so naju spremljali in prav je tako saj sva bila le radovedna in razposajena, nikoli pa objestna ali zlonamerna.

Po dveh letih skupnih dogodivščin so se najina alpinistična pota razšla. Brane se je zavezal prostemu plezanju in rezal ledino na koroškem. Svoje izkušnje je prenesel na sinova od katerih je Grega tudi na tokratnem taboru pokazal, da je izredno perspektiv plezalec za dolge skalne smeri ob tem ko je tudi državni reprezentant. Za razliko od Braneta pa je mene pot vodila v visoke gore, prvenstvene letne in zimske smeri …

Kar osemindvajset let je minulo odkar sva bila zadnjič povezana na skupno vrv. Na tokratnem taboru pa sva načrtovala skupno turo za zadnji dan. Zaradi razbolelih odtiskov na Branetovih nogah sva se odločila za smer Nosorog, ki jo Brane zmore tudi v športnih copatih. In ker je v taboru pozabil še plezalni pas se je navezal kar na vrv, da je vse še bolj spominjalo na plezanje izpred trideset let. Le tretjega visokega soplezalca Vojkona je zamenjala visoka soplezalka Martina. Če odmislimo nekaj dodatnih kilogramov, ki si jih je z leti nabral, in očal, ki pa jih je  moral sneti, ker mu je steklo ravno med foto poziranjem ven padlo, se Brane ni kaj dosti spremenil. Jezik mu še vedno teče, da smo se ob prijetnem plezanju zabavali in smejali. In ker se je tudi Martina izkazala za prijetno družbo sva z Branetom sklenila, da jo čez trideset let ob šestdesetletnici mojega prvega vzpona zopet vzameva na jubilejno turo.

Greganov predlog, da greva v Kolčnovo smer, ki je zanj med najlepšimi v Peci je koj padel na plodna tla. Zame je ta smer polna spominov in nostalgije. Posvečena je Milanu Kolarju – Kolčnu, ki je skupaj z mlajšima kolegoma iz Mežice, v slabem vremenu tragično preminul v francoskih Alpah. Čeprav Kolčna nisem poznal , sem si po Mihanovem pripovedovanju ustvaril sliko čvrstega gornika, kateremu je težko delo v fabriški kovačnici izoblikovalo močne roke in karakter. Smer, ki sta si jo zamislila in v njej opravila poizkus s Špilčnom sva dokončala s Tomotom Jeseničnikom. In ker z leti spomin bledi sem pokukal v svoj orumeneli gorniški dnevnik, ki mi je obudil nekaj pozabljenih spominov.

26.5.1985; Ne Tomo in ne jaz še nikoli nisva bila v J steni Pece, zato sva  po tem, ko sva prigrizla strmino iz Tople do male Pece kar nekaj časa porabila, da sva steno sploh našla. Oddahnila sva si ko sva se končno lahko ovesila z goro klinov, zatičev in doma narejenih lesenih zagozd, ki sva jih pritovorila pod vznožje strme stene. Da sva pravilno vstopila nama je sporočila lesena zagozda, ki sta jo zabila Kolč in Špilč ob svojem neuspelem poizkusu. Počasi a vztrajno, v glavnem s pomočjo klinov in jzatičev  se prebijam čez steno. Še največ težav imam nad tretjim varovališčem kjer klini ne prijemajo.  Še dobro, da se težave unesejo in priplezava do Kolčnove police po kateri  izstopiva. Sestopava  po žlebu in zaideva v borovce, da  vsa popraskana prideva ponovno pod steno. Pobereva  nahrbtnike in se po žlebu povzpneva na vrh Pece ter se po poti vračava vse do Črne, kamor sva pripešačila pol ure po polnoči. Ni kaj dodati, precej nenavadna tura za današnje dni.

Drugič sem se v Kolčnovo smer podal z Rotovnik Vladom, ki se je žal pozneje smrtno ponesrečil v Raduhi.

14.10.1990; … V prvem težjem raztežaju Vlado vpne staro leseno zagozdo, ki se je spomnim izpred petih let. Zbledeli vrvici ne zaupa, zato poizkusi plezati  ne da bi vpel lestvico.  Želi  se potegniti proti levi čez rob, a mu ne uspe. Za trenutek poleti po zraku, nato se sunkovito ustavi. Zagozda z zbledelo vrvico je dobro opravila svojo nalogo…  Na robu stene se snidemo z Zalo in Danijem, ki sta ves dan plezala v smeri desno od naju. V trdi temi  vsi štirje sestopamo v soju moje čelne baterije. Pozni smo, jutri bom težko vstal, a moram saj me čaka moj peti delovni dan v fabriki.

No in če bi moj razpadajoči gorniški dnevnik še imel kaj prostora bi danes vanj zapisal nekako takole:

24.9.2011; V eri tehnike in napredka se z Greganom, naj nama bo tudi tokrat odpuščeno,  odpeljeva mimo parkirišča visoko pod kočo na Peci. Lahko napravljena se sprehodiva pod steno. Ura je pol deset. Vidiva Zalo in Sašna, ki plezata v desnem delu stene. Visoko sta že, vstala sta mnogo pred nama.

Lesena zagozda z zbledelo vrvico je še vedno na svojem mestu. Grega se ne zmeni zanjo. Malo pod njo za varovanje namesti metulja.

Drugi od treh težjih raztežajev je najlepši. Za varovanje skrbi zadrga starih, a dobro zabitih klinov, skala je čvrsta, edino veliko majavo lusko, ki  kot giljotina visi zataknjena v sicer lepi zajedi, s pomočjo kladiva, ob glasnem trušču spustim v dolino.

Na koncu smeri Grega ne zavije v desno po Kolčnovi polici iz stene, ampak jo ubere naravnost po izstopu, ki opravičuje sloves  Pece kot mestoma precej krušljive stene. Po nekaj urah sva na vrhu. Danes bova še nekaj imela od dneva.

Grega je smer  v vodstvu, brez večjega napora zmogel prosto, jaz z nekaj več napora, z vrvjo od zgoraj pa tudi. Če bi mi kdo to rekel tiste noči pred šestindvajsetimi leti, ko sva se zadovoljna nad prvenstvom, a skrajno utrujena s Tomotom vračala v dolino, bi si gotovo mislil, da se mu je na čisto zmešalo. A je že tako, da svet gre naprej in mi z njim!