Življenje bi moralo biti približno takšno, kakršno je bilo zadnji teden ali dva … Ne glede na praznike in kljub delu, seveda. Vsaj kar se mene tiče.
V časih, ko so po naših dolinah in hribih še veselo zmrzovali slapovi in je bila moja najljubša dejavnost na prostem zabijaje cepinov vanje (bog, pošlji spet malo mraza!), sem se po nekem dogodku nekaj odločila: Ne ne, z Mucem pa jaz že ne bom kdaj plezala, on je pa res preveč divji.
Preden nase navlečeš pas in lepo zvenečo opremo, je smiselno opraviti vse, za kar v steni navadno ni dosti prostora, a ne. Do takega spoznanja ni težko priti, je mati narava to dobro uredila. Taista mati je pa vsem živim bitjem dodelila tudi vsakemu svoj košček zemlje, ki ga vsak po svoje branimo … Tisti sik, ki je bil bolj podoben pihanju, je v prevodu najbrž pomenil: “Še ta trenutek se spokaj z mojega dvorišča, sicer …” In me že ni bilo več. Predrznico me je s svojega koščka zemlje zelo na hitro pregnal lep velik gad. Ej, čisto zares je lezel proti meni! Od kod mu taka samozavest, ne vem, jaz sem je premogla le toliko, da sem ga, potem ko se je le odpravil v drugo smer, fotografirala s telefonom. Read more…
S Strmino, saj ga vsi poznate, sva se že kako leto, če ne več (kdo bi vedel v teh časih, ki ne upoštevajo nobenih fizikalnih zakonov več in nosijo pridevnik turbo), virtualno verbalno “izzivala” in dogovarjala, da se ob priliki naveževa na isto vrv. Kar prepogosto besede ostanejo zgolj besede, kajne, kar je čisto v redu, če gre za grško tragedijo, ampak vsaj mene bi bilo sram, če bi stisnila rep med noge, ko me je Strmina poklical in predlagal, da vendarle končno stopiva pod izbrano smer. Tip je dva dni lazil po Triglavu, skoraj nič spal, v nedeljo (28. 8.) zjutraj pa kljub vsemu kar skakljal do Okrešlja, odločila sva se namreč za Direktno smer v Mrzli gori.
Do letos sem v Tamarju oz. v slapovih tam okoli preživljala zgolj redke zimske urice, potem pa me je v roke dobila Tinca … Govorim o izpitni turi, ki sem jo opravila z njo v Veliki Mojstrovki. Tinca je izbrala Kovinarsko smer, od koder je krasen pogled v Tamar, navrgla pa je še par “imen”, ki pomenijo čudovito plezanje, s tem da sta mi eno teh imen tam okoli predlagala še dva alpinista (lahko bi rekla kar dve muzi 
).
Šite nad Tamarjem
Štajerska Rinka
Da gremo vedno znova, namreč. Da si želimo še in še in več in spet.
Če govorim zase: tista intenzivnost doživetja, ki jo začutim šele čez čas? Navadno naslednji dan, ko me telo opozori, da ni vajeno, ko imam navdih in voljo do dela in ko me podoživljanje doživetega prav nič ne ovira pri tem, kar počnem …
Intervju s Percem
Zakmašna obleka, povsem novi cokli, še nerabljen predpasnik, ruta temnomavričnih barv … Vse to je bilo del mrzličnih priprav na nedeljsko kosilo posebne sorte: za kosilo pod steno skupaj s cvetom slovenskih gospodinj. Gotovo so bile tudi njihove priprave tako mrzlične, če ne še bolj (ker je večina še pecivo spekla, česar zaradi objektivnih razlogov sama nisem napravila).
Cvetlice (foto: A. Špiler)
Pravzaprav vsi Petkovi razturavajo na vseh možnih področjih. Petkine njive na Korošici, poroka, Kristina …
Najnovejši raztur (h kateremu sem kot na vrvi viseči in obenem učeči se pripomoček za trening prispevala po svoje ) pa je …
Domčijev naziv ALPINISTIČNI INŠTRUKTOR!
Bravo, načelnik!!!
Aktualni komentarji