Tudi letos smo se odpravili plezat v Črno Goro. Bivali in plezali smo nad obmorskim mestom  Dobrota zraven Kotorja. Splezali smo 6 novih smeri v dolžinah od 150m do 250m z ocenami do 4+.  Vreme je bilo poletno, z stalno visoko temperaturo.  Eno smer smo splezali tudi z domačinom Danilom Brajevičem.  V Črni Gori smo se potepali Miha,Davo,Sonja  in Bica(Angela) Mihev, Izok Jež in Alenka Jamnik.

Frenkove plošče, Mrzla gora

Še na poti skozi Solčavo sva prejšnjo soboto optimistično skrbno načrtovali kaj zgolj nujnega bova vzeli s sabo na Okrešelj, da bosta nahrbtnika čim lažja, ko pa sva namesto hribov zagledali meglo in oblake, je že bil v igri plan B: Klemenča. Čez deset minut je obveljal plan C. Dež. Plan C seveda ni bil najin plan …

Plan A je ostal plan A, in ker plana C, ki ni najin, a je bil v planu, nisva hoteli ponovno izvrševati, sva predvčerajšnjim s Koroške krenili ob nečloveški uri, tako da sva že pol ure pred pričetkom pobiranja evrčkov za vstop v Logarsko zakorakali proti Okrešlju. Do stene sva še hiteli, potem pa … sonček, božanski razgledi, plezanje s pogledom po že preplezanih smereh, dišeči borovci in … za naše hribe nenavadne Frenkove plošče.

Dostop po žlebu

O prvenstvenem vzponu, o padcu in ponovni vrnitvi v smer Orhideja sem brala v Planinskem vestniku. Franci Horvat je namreč lani napisal zgodbo o nastanku te smeri, ki me je zamikala že takrat in letos se mi je zdela krasna za začetek sezone. In je krasna za začetek sezone (in sploh za kadar koli). Sva pa štartali nekoliko po svoje, kar nekaj metrov od vstopa, tam je namreč bilo še kar dosti snega (zdaj ga je najbrž povsod), ta najina varianta pa se je nadaljevala do prvega sidrišča; to sva ugotovili, ker sva plezali mimo dveh očitnih pokazateljev, kje smer poteka, pa nekoliko težje je bilo, kot pravi opis. Ampak tiste plošče z žlebovi! Res luštne! Izstopni kamin se na prvi pogled zdi nekam hudo težko preplezljiv, ko pa zlezeš čisto vanj, se pa nasmehneš, se malce razkoračiš, hop hop in že kričiš soplezalki(cu): »Podriii varovanjeee!« OK, pretiravam (t. i. umetniška svoboda, pač), tam ni treba kričati, ker se dobro slišita.

Na vrhu plitvi žlebovi postajajo vedno globlji, dokler jih ne prekine previs, pod njim pa je spodnja plošča - tudi žlebičasta.

Izstopni kaminček

Zaradi zgodnjega vstajanja sicer pogosto renčim, ampak ko tuš in kava naredita svoje, predvsem pa ko zavoham hribe, sem hvaležna Doorsom, da vztrajajo z igranjem ob tisti ševednovampirski uri, za katero sem jih naštimala, da me zbezajo iz postelje. To pa zaradi tistega, kar zagledaš, ko se pred tabo odpre s hribi obkrožena dolina, zaradi tistega, kar pljuča posrkajo vase, ko zakorakaš v breg. In zaradi srne, ki jo vidiš, kako mirno se pase, pa zaradi mišk, ki jih prestrašiš, ko rineš proti koči …

M

M

M(artina) & M(arta) sva pogrešali M(arinko)

Gozdna

Več pa je napisal Štehi.

Smučali Boris, Štehi, Andy in Domen

Ob formalni pridobitvi nazivov, ki navadno odprejo par novih vrat, človek dobi tudi znanje in določeno mero samozavesti ali poguma ali predrznosti ali norosti, da skozi katera od vrat upa tudi stopiti. Ali pa izštema novo odprtino v zid, ker rinjenje z glavo skozenj pač nima učinka. Upamo, da se bodo čez čas komu od letošnjih tečajnikov alpinistične šole tudi na področju alpinizma odprla kaka nova vrata ali pa bo celo izštemal novo odprtino.

Enajst deklet in fantov je zamikalo raziskovanje zlatorogovih sten, na to pa se je treba seveda dobro pripraviti …

… kljub dežju. Izdelava sidrišč …

Izdelava sidrišč, vpenjanje vrvi …

Varovanje soplezalca(ke) …

Spust po vrvi …

Samoreševanje

Analiza opravljenega

Gozdna

Foto: Andrej Zorman, Marta Krejan

Težko pričakovane prvomajske praznike smo letos preživeli v Omišu. Tam sem bila prvič in lahko rečem: FANTAZIJA. Ambient je čaroben; mogočne stene, lepe smeri z zelo kompaktno skalo, pogledi na morje, reko Cetino…

Ker je večino napisala že radlška Katja, prilagam link, kjer si lahko preberete več o samem dopustu http://www.pk-martincek.net/omis

S koroških klubov se nas je nabralo kar nekaj:  Katja, Nenad, Ema, Omar s familijo, Daša, Primož, Marinka, Katja, Vlado, Jakec, Maček, Maša, Dejan, Maša…

Omiš ponuja vse: dolge smeri, športno plezalne smeri, pohode, kolesarjenje, poležavanje na plaži….

Prehitro je minilo, ampak Omiš je kraj, kamor se bom še zagotovo vrnila.

Martina

Med prazniki je splezal svoj drugi 8a (Nebo nad Berlinom . Kotečnik) - več na strani C-TEAM-a.

ČESTITKE KLEMEN!

V drugem delu prvomajskih praznikov smo se z Greganom, Ikijem in Sašnom, v spremstvu Katje, Eve in Žanu podali v Chamonix, da poiščemo svojim nogam primerne višinske čevlje in drugo opremo, ki jo pri nas težje najdeš. Seveda, če smo že bili  v evropskem alpskem raju smo pokukali tudi v hribe. Zaradi tritedenskega nenehnega dežja v dolini in sneženja v višinah ter orkanskega vetra, ki je s hitrostjo preko 100 km/h v Chamonixu podrl preko dvesto dreves in precej reklamnih in označevalnih tabel, ni bilo pričakovati razmer za resno plezanje. A vremenska napoved je pred ponovnim poslabšanjem napovedovala dva sončna dneva.

V četrtek smo se z gondolo zapeljali na Grands Montets, se s smučmi spustili na ledenik Argentier in se v hudi vročini povzpeli na Col d’ Argentiere (3552m). Sledil je spust s smučmi v smeri vzpona in ponovno navzgor do koče »Refuge  d’Argentiere«, ki stoji na prekrasni razgledni točki z direktnim pogledom na stene Les Courtes, Les Droites in Aigulle Verte .

Da bi se izognili dnevni vročini smo naslednjega dne rano krenili in se namenili proti markantnemu vrhu Aiguille d ‘Argentiere (3902m), ki smo ga uzrli že prvega dne, takoj ko smo iztopili iz gondole na Grands Montets. V zgornjem delu vzpona smo prehiteli vodniško navezo, tako da nam je bilo dano deviško gaženje in plezanje do vrha, s katerega sem po daljšem času ponovno uzrl strmo steno Grandes Jorasses. Tudi tokrat je name naredila vtis, kot prvič pred leti, ko sva se z Mihijem povzpela po Avstrijski smeri na Les Courtes in sem se potem v Chamonix vrnil še dvakrat – poleti in pozimi preplezati ta »problem Alp«.

Že pri vzponu smo za 1220  višinskih metrov močno skrajšali v vodniku predviden čas, navzdol pa je šlo še mnogo hitreje.

Ponoči je vztrajno ropotanje dežja po strehi  podkrepilo zadovoljstvo, da smo luknjo v vremenu dobro izkoristili.

[Show as slideshow]

[View with PicLens]

(foto Jurij)

26. 4. 2012 sem se takoj po službi z Greganom, Ikanom, Sašnom, Matejem in Tadejem odpeljal proti Kalsu, ki je izhodišče za zimske vzpone na Grossglockner.  Zaradi nujnega posega v službi je z zamudo na pot krenil tudi Jurij. Pozno zvečer je sedem  parov naših turnih smuči komajda našlo prostor v množici smučarske opreme obiskovalcev koče – Studlhutte (2802m).

27.4. 2012 V zgodnjem jutru je gužva v zajtrkovalnici pokazala, da je večina obiskovalcev namenjena na Glockner. Na srečo je naša v zeleno oblečena sedemčlanska družba, za balvanom na ledeniku pustila smuči in zagazila v deviški sneg daleč stran od obleganih smučin, ki so vodile v smeri normalke. Namenili smo se v Studlgrad (SZ greben), ki nam je postregel z krasnim kombiniranim plezanjem.  Hiteli smo po meji med sivim granitom in novim belim snegom na eni strani in neskončno modrino neba na drugi strani. Pod nami pa je naraščala globina vse dokler nismo prišli do najvišje točke 3798m. Sestopili smo do Adlersruh, kjer stoji na 3454m najvišja planinska postojanka v Avstriji. Popoldan smo namenili poizkušanju višinske hrane in napitkov, ponoči pa preizkusili potrpežljivost ekipe v neprijaznem,  za spanje premajhnem prostoru zimske  sobe za nujne primere.

28. 2012 Zadovoljni, da je noč minila smo odhiteli navzdol vse do prostora kjer so nas čakale smuči, ki so nas ponesle v dolino.

[Show as slideshow]

[View with PicLens]

Od petka do nedelje smo zaokrožili okrog Venedigerja in v soboto smučali iz njega. Prvi dan, v petek smo smučali iz Gr. Geigerja, v nedeljo pa iz Kristallwanda.

Lp, Štehi

Fotke: http://www.turnarit.si/index.php/archives/2941

.

Prvi Rauchkofel(2460m)je v senci mogočne stene Hohe Warte  nad dolino Valentintal. Tu je dva dni kasneje potekal znani Valentingletscherlauf. V petek je bilo zelo  toplo že zjutraj.Smuči sva nesla pribl. tričetrt ure. Nad zgornjo planino je bilo  še veliko snega in obilica plazovin.Nad sedlom Valentintorl je krajši strm žleb,nato pa se odprejo široka vršna pobočja.Okoli 10 ure je bil sneg pri spustu že precej gnil, a je kar šlo do rehidracije na koči na spodnji planini.

Zvečer sva se prestavila v stransko dolino Frohntal, kjer v zatrepu stoji Hochalpl(2384m), s katerega poteka eden lepših turnih smukov Karnijskih Alp. Dolina je izredno dolga, a lepa in samotna.Srečala sva le enega lokalca, ki je treniral za Valentinovo tekmo.Prespala sva malo pod planino Frohnalm.Zjutraj sva bila še bolj zgodaj na poti in okoli 9 ure že odsmučala po rahlo odjuženem  snegu z vrha. Tudi ta dan je bilo izredno toplo vreme.

Janeta in Franc Pušnik

Rauchkofel s ceste proti Plockenpassu

pod steno Hohe Warte

proti sedlu Valentintoerl(2138m)

proti sedlu Bladner Joch

tik pod vrhom Hochalpla(2384m)

ob koči Hochweissteinhaus81867m)