Uradno poročilo
Smer: Nemška, Zimmer-Jahnov izstop
Datum: 28.08.2009
Čas: Normalni delovni čas. Nadur zagotovo ni bilo.
Plezali: Janeta Pušnik in Franc Pušnik-Fižola, Stanko Mihev-Miha in Marjan Turšič-Manjana, Andrej Špiler-Špilč in Branko Verbole-Branč
Opombe: ni pripomb, vreme lepo, pir hladen, kelnerca prijazna
in kar bi zapisal v beležko…
V nedeljo, ob slovesu na Grohatu, kjer smo preživeli plezalni vikend je padla odločitev. Naslednji teden gremo plezat Nemško v Triglavski steni. Minilo je 35 let od našega prvega skupnega vzpona leta 1974 in par let manj od takrat ko sem še zadnjič prijemal oprimke te veličastne stene. Tri desetletja plezalnega pavziranja zbudi močno željo, tako da opazka o recikliranem najstništvu ni čisto mimo.
V začetku tedna hčerki obljubim, da ji bom v četrtek in petek taksist. Ob spremljanju vremenske napovedi zaslutim, da bi se fantje lahko odločili za vzpon pred vikendom. Odprem elekronsko pošto in začnem pisati Špilču, da imam omenjena dva dneva ……, ko zazvoni telefon. Kliče Špilč in kar vem kaj bo povedal. Jasno, da sem takoj za to. Imam še dva dneva, da najdem alternativno rešitev. Telepatija, naključje. Preverim stare zapiske in iz zgodbe s pomočjo internetnega koledarja najdem datum takratnega plezanja. Za en dan bomo zgrešili.
Plezalni vodnik sem ob številnih selitvah založil ali izgubil, zato poizkusim najti kaj na internetu. Dolga leta dela in bivanja na Gorenjskem vplivajo na zadovoljstvo, ki sem ga občutil, ko sem na eni od strani gorskih vodnikov videl koliko bom prihranil. Slike nobene. Pa saj je ne rabim, ne bom se javil za iskanje smeri.
V četrtek zvečer, točno na dan obletnice, 27. 08.2009, se srečamo pri Aljževem domu. Jubilantom se pridružita še Janeta in Manjana. Oba ustrezata kriteriju 50+. Kratek posvet glede vstajanja, kjer se kar strinjamo, da je tretja ura prezgodnja. Vsi se zanašamo, da bo eden že začel ob pravem času rogoviliti. Polovica nas prespi v avtih, ostali trije pa na prostem ob parkirišču. Uro nastavim na 4.15. Ko me zbudi seveda modro molčim in čakam prvega korenjaka. Manjana je celo obljubljal jutranjo kavo. Torej bom počakal nanj. Cincanja glede vstajanja je za vse kar hitro konec ko na parkirišče začnejo prihajati jutranji pohodniki. Eden od avtov tako navija jugo glasbeno sceno, da glede vstajanja ni več dileme. Vsak spakira svoje, Manjana je držal besedo in že gremo na spogledovanje s steno.
Pripravimo se in začnemo plezati, Janeta in Fižola v vlogi iskalcev smeri, Miha in Manjana kot trdno jedro odprave ter midva s Špilčem kot pometača na repu. Vse poteka kot dobro namazan stroj. Celo preveč gladko, zato si Fižola v zadnjem raztežaju Zimmer-Jahna privošči svojo, težjo varianto. Nastavil je past Mihu, ki jima sledi. Miha z največ izkušnjami je zaslutil ukano in se ni dal. Levo je poiskal pravi prehod in nam ostalim prihranil stresno plezanje. Pa še nekaj sem opazil. Morda bodo ljubitelji travarjenja po lažjem svetu Raduhe nekoliko razočarani. Tukaj stena praktično ne nudi travno plezalnih užitkov. Zanimivo je bilo tudi to, da smo plezali navezani na vrv, špago in štrik. Od vseh je bila najlepša, daleč vidna špaga Manjane.
V opisu iz leta 74 sem omenil zadolžitve, ki smo jih takrat določili. Zadolženi za vreme, hrano in opremo so odlično opravili svoje delo. Vsega od tega je bilo v izobilju. Celo zadolženi za nepredvidene zadeve se je izkazal. Na bolj ravnem delu mi je vrv oplazila obraz, prepozno sem zaprl oči in kot že nekajkrat – frc in leča odleti. Doslej mi izgubljene leče še nikoli ni uspelo najti, zato tega tudi tukaj nisem resno poskušal. Takrat pa se pojavi prvi iz pivško-vrhniške naveze, ki je plezala za nami in omenim mu pripetljaj. Skloni pogled in takoj za tem – vidim jo, pravi. Meni se pokaže Marija. Kar verjeti ne morem, da lahko nekdo tako dobro vidi. Prej omenjeni zaslužek se je v trenutku povečal za poldrugi stotak. To je bilo Špilču pa že preveč, ne more si kaj, da ne bi zahteval svojega deleža. Sicer sva plezala cug cug, vendar je mnenja, da mu kot formalnemu šefu naveze in lastniku opreme pripada delež. Morda ima celo prav, toda njegov delež se bo precej zmanjšal, ko mu bom zaračunal ugodnost, ki sem mu jo nudil. Kar nekaj klinov, ki sem jih spregledal mu namreč ni bilo treba izpenjati.
Vsega lepega je enkrat konec in če je konec tako lep kot je martinčkanje v družbi treh možicev na Slovenskem stolpu, si lahko res zadovoljen. Še preden se zares z vsemi štirimi in z vsemi čuti predam lenarjenju, je že na delu priganjalec, ne bom ga omenjal, ve se kdo. Pustim jih naprej. Te starčke bom pa menda že ujel nekje na poti, da ne bodo prej na piru. Pri sestopu smo spontano preverili obe varianti sestopa. Nekje pod drugim pragom ujamem Manjano in Špilča. Ostali trije so odšli po Tominškovi. Približno enaki hodci smo in pragarji smo bili pol ure prej v dolini kot tominškovci. Jaz pa sem lansko leto peljal hčerko dol ravno po tej daljši, izpostavljeni, soglasno manj primerni poti za sestop. Ni čudno, da se je potem vrgla na hrbet in zagotovila, da je bila trikrat v hribih. Prvič, zadnjič in nikoli več. Letos sem previdno potipal kako kaj s hribi. Morda, morda naslednje leto, je bil njen odgovor.
Ene od predvidenih točk jubilejnega programa pa nam ni uspelo izpolniti. Želeli smo najti drevo, ki nosi posledice dejanja, ki ga omenja pregovor o puščajoči dlaki. Ravno to nas je napačno usmerilo. Poiskati smo hoteli prostor, kjer je Miha takrat postavil šotor. Predvidevali smo, da drevo stoji tam. Niti pod razno se tega nismo spomnili. Šele naknadna analiza slike v nedeljo je nakazala, da drevo stoji nekje ob poti in ne v območju šotorjenja. Kot najbližje stanujoči ga bom v kratkem šel iskat.
Ljudje smo nagnjeni k predalčkanju, vrednotenju. Kam naj nas dam? Premladi smo, da bi se kitili s težavnostjo vzpona. Pogled v vpisno knjigo na Zlatorogovih policah se je ustavil pri navezi nekaj dni pred nami. Gospodu Lapajnetu izražamo globoko spoštovanje, navdušenje in željo, da bi plezal še čez štiri leta, ko jih bo imel devetdeset. Pa še potem. Bog ve kje so meje. Redkim, res redkim je dano prestopati jih. Morda bo kaj podobnega uspelo tudi kakšnemu imed nas. Morda.
Zagotovo pa nam je uspelo, da smo se po 35 letih vsi štirje spet navezali. V navezo so me fantje vzeli, čeprav se tri desetletja takorekoč skoraj nismo videli. Ostali trije, ki živijo v istem kraju, pa se v vsem tem času niso skregali. Saj nas je življenje vsakega bolj ali manj butalo, a zdaj ko smo bili skupaj, je bilo tako kot takrat. Kot da se nismo nič spremenili. Ali je to za človekov razvoj dobro ali slabo, bom pa prepustil bolj pametnim.
Občutek imam, da bi lahko ponovno preživeli deset dni v majhnem šotoru, v dežju in pomanjkanju denarja, če bi le imeli za 2 kg kruha, karte in piskrčke, ki bi si jih med ležanjem v šotoru postavljali na tiste dele telesa, kamor bi kapljala voda.
Upam, da nam boš Stena, ki si tako lepa, naklonjena še za štirideseto in še kakšno obletnico.
Aktualni komentarji