AK Ravne

Edino ljubezen šteje – v kakršni koli obliki že je!

Kakor sem izvohala, da so v Maltatalu slapovi še zagotovo zmrznjeni, že je proti Primorski švisnil sms: “Maltatal v soboto?” “Jasno!”

Supermax

Supermax

 

Hlipanje, ki je posledično sledilu zadnjemu ujetemu vlaku v Sulico v Logarski, se je sprevrglo v juhuuuuuu. Tole zgodnje vstajanje, ki me spremlja zadnje leto in pol, je zame poleg pospravljanja in likanja nekaj najbolj mučnega in zoprnega na svetu, ampak v sobotnem jutru, 13. 3., je bilo vstajanje pravi balzam – jasno, saj ni bilo treba kreniti proti prestolnici, ampak … Juhuuuu!!!

 

Po uvodnem prepiru, kdo bo plezal naprej v Aluholu, je moj nedolžni in proseči pogled (in javkanje, da pa HOČEM naprej) Pavlota omehčal, da mi je prav po očetovsko odstopil privilegij starejšega, kar pa sem potem spoštljivo zavrnila v Supermaxu. Nekako se mi ni zdelo pošteno, da bi ga prikrajšala še za tisto svečo (beri visela tam vsaj enkrat dlje časa kot on …).  Tako pa nama je uspelo, da sva ob dveh popoldan na krasnem placu, od koder sva občudovala slapove, že srkala pivce in pametovala  o plezalcih , ki so se še vzpenjali ali spuščali po lednih jezikih.

 

Vedno bolj ga obožujem. Led. Hladen je, lep, minljiv, nepredvidljiv včasih, iskren. Kot gore. Sprejme me. Ne postavlja novih in novih pogojev, ne izsiljuje.  Ni ljubosumen, ne laže in ni zahrbten. Je, kakršen je, tak se daje in ponuja. Če je prezahteven, se spoštljivo umaknem. Če sem mu nedorasla, mi reče: Vrni se naslednje leto.  Če bom vsiljiva, me bo zavrnil.  

Supermax

Supermax

Kar delaš, delaj s strastjo! Vsak po svojih zmožnostih. Vsak, ki prestavlja lastne meje, napreduje, vsak ki to dela s srcem, postaja bogatejši in srečnejši. Edino to šteje.

Nekaj let nazaj sem pisala o plezanju v Vikijevi sveči.  O plezanju, mislih in čustvih, ki so se kasneje pustila delno ubesediti. Edina stalnica v življenju so spremembe, določene stvari pa najbrž večno ostanejo iste.  Slednje vsekakor še vedno drži: “Čeprav sem soplezalca pozorno spremljala, se mi misli niso pustile osredotočiti zgolj na to; pa če zveni še tako izrabljeno, osladno, pretirano … – v hribih, plezanju, v naravi nasploh iščemo in najdemo vse, kar morda niti ne vemo, da sicer pogrešamo. Ne le to, kar dejansko potrebujemo! Mislim, da na že tolikokrat premleto vprašanje, zakaj hodimo v hribe, najdemo odgovor samo tam in samo takrat, ko smo tam. Takrat, ko si tam, lahko rečeš: zato! In to je dovolj. In povsem jasno. Zdajle, ko sedim v sobi, ko slišim avtomobile, ko me vsak trenutek lahko zmoti zvonjenje telefona in ko mi po glavi roji kup stvari, ko me čakajo nedokončane obveznosti, odgovora na to ne bom našla. Zavedam se le, da v hribih teh skrbi ni, da tam minevamo drugače in da so vrednote »ta prave«. Paradoksalno, ampak takrat, ko se namerno podajamo v navidez nesmiselne situacije in zavestno izpostavljamo svoje življenje, tedaj pravzaprav šele spoznamo smisel bivanja. Takrat se dejansko zavedamo, koliko nam v resnici pomenijo vse naše ljubezni, strasti in kako so nam dragi nekateri ljudje.
Ljudje … vsak ima take in drugačne izkušnje z ljudmi, žal nekatere puščajo zelo boleče posledice. Potem pa gremo v hribe, kjer se nam zaupanje morda počasi začne vračati, tja, kjer smo, kljub temu da si nekako želimo samote, iskreno veseli, ko srečamo srčne hribolazce, ko slišimo vrisk iz sosednje stene, ko si delimo »štant« z navezo, ki nas je dohitela. Prijateljstva so takrat res iskrena. No, morda je tako razmišljanje le malce preveč naivno; dejstvo je, da nas druži ljubezen do hribov in narave, še vedno pa ostajamo samo ljudje z vsemi pomanjkljivostmi. In rane, ki jih naredijo »iskreni prijatelji«, se celijo najdlje … če sploh. Pa vendar, lepo je tako misliti in čutiti.”

3

 

Marta Krejan

O avtorju Prikaže vse zapise

Gozdna

Dodaj komentarOddaj komentar

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *