AK Ravne

Kolesarjenje po Mongoliji

Pravzaprav je bilo pred Mongolijo … In niti ne dobesedno po njej.

V soboto, 2. ta mesec, je Marinka zbobnala skupaj kolesarje plezalce in kolesarje neplezalce (in celo do zdaj ne kolesarje; beri Gozdno) in nas animirala praktično ves dan, proti večeru pa se nam je pridružila še množica drugih. Zakaj? Kolesarjenju po hribih je namreč sledilo potopisno predavanje o Marinknem in Stankinem potovanju po Mongoliji.

1. postaja (skupna postaja, postaje posameznikov bom iz razumskih razlogov izpustila): parkirišče pred eno popularno trgovino v Trbonjah smo skoraj povsem zasedli (malo pretiravam zaradi dramatičnega učinka) in se napravili v skoraj profesionalne in popolnoma amaterske kolesarje.

 

2. postaja: Nikino dvorišče. Kava. Dobra kava!!! Hvala, Nika! Nika je tale blondinka, ki skriva obrazek.

Kolesarjenje po ravnini je dobro delo. Nekaj sem se trudila biti ves čas spredaj z Marinko in sem se pretvarjala, da sem univerzalna in profesionalna, pa me je sopenje izdalo. Poleg tega, da so vsi vedeli, da imam Ludvikov služben bicikl …

3. postaja: ni fotografije, se je pa zgodila nekje na ravnini.

4. postaja: isto kot tretja.

5. postaja: nič novega, le čas in vlažnost majic sta druga. In nadmorska višina.

8. postaja najbrž: križišče dvomljivega slovesa. Čakanje počasnežev,  posvet, prerekanja, skoraj pretep, ker je vsak hotel po svoje, strategija: gremo desno! Pes: ruski vohun.

9. postaja (tri minute po osmi postaji): tu bomo jedli. Juhuuuuuu!!!

Kaj dosti več pa ne moram povedati o tem, ker sem preveč sapo lovila na biciklu, mi je pa vseeno bilo všeč (mazohisti pre…), tako da že gnjavim znance, če ve kdo za kak bicikl s primernim profilom na gumah po ugodni ceni.

Ne vem, katera postaja …

Ludvik je prijazno priskrbel potni nalog in svoje službeno vozilo, da mi ni bilo treba laufat poleg kolesarjev in kolesark, potem pa niti hud ni bil, ko sem mu ga zvečer pomagala stlačit v prtljažnik – vsega umazanega in nekaj pri verigi cvileče škripajočega (bom morala na kak tečaj o poganjanju pedal …). Hvala, Ludvik!

Počitek, lenarjeneje, klepetanje, pica, pivo, vedno več ljudi, Marinka pa z vedno več barve na obrazu – je letala okoli in urejala še zadnje tehnične zadeve.

Zbrala se je množica … Kasneje seveda. Tule je Marinka, nevajena občinstva (razen mularije), trenirala za predstavitev. Razlog, zakaj je trpeči (kljub 20 evrom v žepu) Davo poleg, al.

Resnično se je proti večeru v tisti sobici tiste gostilne nagnetlo veliko ljudi in dan se je zaključil s prijetno poletno mongolsko zgodbo, ki smo jo doživljali v dišeči jeseni. S Stanko sta odlično sta prikazali svoje potovanje – tako s fotografijami kot z besedo!

Ampak kaj za vraga iščeta ta dva???

Kolesrili smo: Marinka, Ludvik, Peter, Miha, Davo, Fižola, Janeta, Franc, Manjana, Marko in Marta

Gozdna M., ki se opravičuje za morebitno zmedo v prispevku, ampak računalnik danes žre črke in nekaj  j…, celica pa intenzivno drema.

O avtorju Prikaže vse zapise

Gozdna

2 komentarjevOddaj komentar

  • Večina članov, pa še vedno prisega na plezanje in se udeležuje plezalnih taborov, če jih že organiziramo in jih je le nekaj na leto.

  • Domči, nikar tako ostro in obtožujoče. Vsak ima svoje razloge, da se kdaj nečesa ne udeleži, nekaj drugega pa. A ne.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *